Don't worry about a thing, cause every little thing is going to be alright ...

A še kdo drug ne verjame v to?

Ena najbolj žalostnih pesmi ever!:'(

Laura Pausini - Seamisai

Non dire no
Che ti conosco e lo so cosa pensi
Non dirmi no
È già da un po'
Che non ti sento parlare d'amore
Usare il tempo al futuro per noi
E non serve ripetere ancora che tu mi vuoi
Perché ora non c'è
Quel tuo sorriso al mattino per me
Perché non mi dai più niente di te

Se ami sai quando tutto finisce
Se ami sai come un brivido triste
Come in un film dalle scene già viste
Che se ne va, oh no!
Sai sempre quando una storia si e chiusa
E non si può più inventare una scusa
Se ami prendi le mie mani
Perchè prima di domani
Finira

E non si può
Chiudere gli occhi e far finta di niente
Come fai tu quando resti con me
E non trovi il coraggio di dirmi che cosa c'è
Sarà dentro di me come una notte
D'inverno perché
Sarà da oggi in poi senza di te

Se ami sai quando tutto finisce
Se ami sai come un brivido triste
Come in un film dalle scene già viste
Che se ne va, oh no!
Sai bene quando inizia il dolore
E arriva la fina di una storia d'amore
Ma se ami prendi le mie mani
Perché prima di domani
Te ne andrai, non sarai
Qui con me


ah ... kolk solz je že preteklo ob poslušanju te pesmi ... :(

???

A je možno, da se ti v življenju zgodi, da spoznaš eno osebo, ki je nikdar ne preboliš? In čeprav čas celi vse rane, a je mogoče, da so rane, ki jih tud čas ne more nikdar zacelit? Prav NIKDAR? Ko maš nekoga RES rad, a ga lahk potem sploh še kdaj pogledaš v oči, ne da bi se ti spet paralo srce zravn?

The best is yet to come ... najbrž.

Kak je vse prazno ... Vsak dan znova je muka, nimam nobenga veselja do ničesar, sam čakam da bo konc tega mučnega obdobja, ki mu pa nekak ni videt konca. Kdaj pridejo boljši dnevi za mene? Čez mesec, dva, tri? Pol leta? Sploh kdaj?


Mah, sej dobr vem, da se slej ko prej zmeri stvari obrnejo na boljše. Tud men se bojo, nekoč bo spet vse okej. Nekoč se bo spet lepo zjutri zbudit, ker bom vedla, da me čaka še en lep dan. In spet bom srečna, da živim. In vse kar je blo, bojo sam še bolj ali manj lepi spomini. Še me čaka velik sreče. In velik lepih dni. Verjamem.

What the fuck ...

To se zgodi, ko človek preveč upa. Jp, prekleto upanje. Js sm, priznam, upala, da se nekak lahk stvari (vsaj nekoč, če ne ravno zdej) uredijo tak, da bo vse lepo in prav. Mogoč mi je ravno zato blo sam hudo, namest grozn hudo. Ampak neumno je upat! Ker potem, ko te realnost kruto postavi na realna tla, pa ni več milosti. In pristanek na trdih tleh lahk boli precej bolj, kot se zdi, da bo (če do njega pride). Kak je težko ... zdej ko vem, zdej ko je jasno da sma končala za zmeri, za vse večne čase, zdej me to dejstvo tak nepopisno boli. Ne, nikdar več ne bo ležal v moji postli. Niti js v njegovi. Nikdar več ne boma skupi gledla Seksa v mestu. Niti česarkoli drugega. Nikdar več ne bo nič, kar je povezano z njim, sam spomini bojo verjetno še lep čas boleli. Zdej tud on gre. Sej v bistvu ni neke fore, ker itak sma končala, konc je, get over it, jebemti! Sam ne. Vseen je fora. Ker mene to dejstvo boli, tak boli! To, pa še to, da me noče več. Oboje skup. Vem, da ni med nama konc sam zato, ker gre. Konc je, ker mu ni do mene. Ampak zakaj zaboga more it in odnest res vso moje upanje s sabo ... Na faking Kitajsko! Za pol leta. Ko bo pršu nazaj, pa itak ne bo sploh več vedu kdo sm ... Resno ne vem, kak se nej s tem sprijaznim in grem naprej. Brez da bi mi njegovo ime skoz odmevalo v glavi. Brez prekletih spominov, ki so še zmeri tk živi. Brez njega. Prav grozljivo je. Sej vem, sej bo vse minilo ... Ampak kdaj? Do kdaj bo tk?

In zakaj, ZAKAJ ne morm preprosto izbrisat vsega kar je blo, kot da ni nikdar sploh blo? Preveč mi je pomenlo ... njemu pa nič.

Lenart, čeprav si budalo, mam še zmeri sam tebe v glavi (in v srcu).

Do kdaj!?!?!

Tole je sicer že ...

... stara fora, ampak je vseen še vedno zanimivo, heh.:)

Moj widget:

On a night like this ...

... sm čist zamorjena. In, kar je najbolj smešno - čist brez razloga. Ne zaradi njega, sploh ne. Kr tak. Preprosto pridejo trenutki, ko se ti zazdi, da nič ne gre tak kot bi moglo it, da je vse narobe, da se cel svet obrača proti teb in da nič nima smisla. Pa čeprav ni pravega vzroka za takšne misli. So trenutki (in tale je edn izmed njih), ko se ti zdi, da življenje beži mimo, ti pa sam nemo opazuješ kak minevajo ure, dnevi, tedni, meseci, in sanjaš o boljših časih. Kak sovražim to. Namesto, da bi uživala zdej, ta trenutek, pa sam sanjam, kak bo, ko bo to, pa ono, pa ne vem kaj. Trenutno se mi zdi, da se mi nič pametnega ne dogaja v življenju, sam čakam na neki, in medtem ko čakam, mi dragoceni trenutki, ki bi jih lahk preživela na tok boljših načinov, polzijo iz rok. Mogoče bo boljše, ko bom končno dočakala ta presnet februar, al pa vsaj, ko bo moj rojstn dan. Mogoče pa ne bo nikdar boljše, pa bom vedno znova sam čakala na neki, nikdar pa ne bom zadovoljna s tistim, kar bom mela v nekem določenem trenutku. Ah, res sovražim večere kot je tale.

Pogrešam ...

... M., ki je na drugi strani sveta
... L., ki ni več moj
... M., ki mi je bla najboljša kolegica, pa je šlo zdej vse narobe
... brezskrbna poletja
... tople večere
... jutra v dvoje
... njegove hlače na tleh moje sobe
... sprehode in držanje za roke
... osladne sms-e
... njegove roke v mojih laseh
... njegove prikupne fore
... občutek, da je nekomu mar za mene
... ljubezen

In svoje sanje.

Non c'è la tua bocca di fragola ... non c'è il dolce miele dei tuoi capelli.

Zavedam se, da mam v življenju precej več sreče kot marsikdo. Kaj mi pravzaprav manjka? Faks mi gre super zaenkrat, okol sebe mam ljudi, ki me majo radi, mam super starše, finančno mi tud ne gre ravno slabo, lahk si privoščim stvari, ki jih mam rada … Sm zato nehvaležna, ker vseeno nism srečna? A to pomeni, da si ne zaslužim vsega kar mam, ker tega ne znam cenit? Je res tak egoistično od mene, da hočem še več? Nej bo, ampak ja, js hočem več … Ker mi preveč manjka on. Njegov najlepši nasmeh. Način, kak izgovarja besede. Vonj njegovih las. Njegove smešne fore. Noči, ko sm ga lahk gledla kak spi. In jutra, ko me je zbudilo njegovo premetavanje po postli. Tolk je stvari, ki si jih preveč obupno želim nazaj, da bi lahk bla srečna brez njih. Rabim njega. Al pa vsaj nekoga namesto njega, ki bo vse to, kar je bil on. No, vsaj to mi še ostane, da še vedno lahk sanjam, da spet božam njegove najlepše lase …:) Želim si sam, da se ne bi blo treba vedno znova zbudit.

Zatiskanje oči ali zakaj nimam omogočenih komentarjev

Preprosto zato, ker sumim, da mojega ubogega patetičnega bloga skor nihče ne bere, ampak bi bil dokaz, da je temu res tako, vseeno prehud pristanek na trdih tleh.:D Mogoče se pa nekoč celo opogumim in se spopadem s kruto realnostjo virtualnega sveta. Hehe.:P

Ladies and gentlemen ...

... Fernando Torres!
Brez odvečnih besed.:P He's just the best!:P






p.s.: njemu oprostim tud to, da po novem igra za Liverpool.:)

We're so over. We need a new word for over.

Seks v mestu. Carrie-jine zadnje besede Mr. Big-u, po tistem, ko Natascha zve za njuno afero. Všeč mi je. Ta stavek. Čeprav je žalosten, ampak je vseeno nekak fora. Bistvo pa je, da me vse to spominja na Njega. Ker sma skupi gledala ta del ... V njegovem stanovanju, takrat, ko sm bla zadnjič tam. Spomnim se, kak me je lepo objel, ko sm prišla. In kak me je ves čas držal, ko sma gledala mojo najljubšo nadaljevanko. In kak sm bla najsrečnejše bitje na tem planetu ...
Nekak tole nima ravno repa in glave, ane? Ampak sej ni pomembno.

Mah, počas bi se lahk moj blog že preimenoval v "in memoriam", ko itak sam o Njemu pišem.:) Presnet štajerski kraj. Ane, Blaž? Heh.:)

It's not right ...

Okej, zdej pa dovolj. Tole se RES more končat. Že 2 mesca travmiram za njim, 2 mesca sam sanjam kak mi bo nekoč reku da mu je žal, vsak faking večer berem njegove sms-e (tiste, za ktere še vedno nism zbrala dovolj moči da bi jih zbrisala), čakam, da se vpiše na msn, sam da vidim njegovo ime online (in, hja, potem upam da me kej klikne - seveda me nikdar ne), poslušam pesmi ki me spominjajo na njega (zakaj za vraga to delam še sama ne vem, ampak nekak mi pomaga), razmišljam sam o tem, zakaj je men tak prekleto velik do njega, njemu pa tak prekleto vseeno. Nimam volje do ničesar, še ven se mi ne da več hodit. Vsi me majo že dost, ker sam o njemu govorim. Morm si izbit iz glave to prepričanje, da je najboljši. Ne, jebemti, ni najboljši! Budalo je! Ampak še vedno se pri men noben ne more primerjat z njim ... Želim si ga nazaj, pa čeprav vem, da bi to blo še slabše od tega kar mam zdej (se pravi še slabše od ničesar). Nej me že nekdo spravi k pameti. Sama se očitno ne morm.:S

Zdle grem zbrisat vse njegove preostale sms-e. Res jih grem. In prisežem, da jih ne bom niti še 1x (zadnjič) prebrala, predn jih zbrišem. Nej grejo k vragu njegovi sms-i in on z njimi, grrrr.

p.s.: nej bo vsaj slikca ob tejle objavi vesela, če je že vse ostalo tak patetično, heh.:)

Yesterday ... love was such an easy game to play ...

Še vedno se ne morm sprijaznit da je blo vse skupi zlagano. Zaigrano. Nepomembno. Da sm js prekleta budala SPET(!) nasedla neki lepim besedam. Da sm si to lahk dovolila! In, kar je najbolj žalostno, še vedno se mi je najtežje sprijaznit s tem, da nikdar več nič ne bo med nama. Kljub temu, kakšn prasec je bil do mene, me to boli najbolj od vsega. Ja, še vedno.
Pogrešam čase, ko mi ni blo mar za nobenga. Sam to si želim nazaj ...

Aja, pa naslov je krneki, ja. Nice song though.

Oh! Is this for real?!?

Še kr ne morm verjet - februarja grem v New York! V NEW YORK! Ja, čist sm navdušena, da sm dobla priložnost it tja, ker je to eno izmed mest, ki je že od nekdaj visoko na lestvici krajev, ki si jih v življenju najbolj želim ogledat. Sej drugač bi najbrž lahk še par let sam sanjala o Velikem Jabolku, ampak tak grem pa tja s faksom, ker se je en naš klub odloču organizirat ekskurzijo ravno tja. Seveda bi pa lahk kljub temu še vedno sam sanjala o tem izletu, če ne bi bla moja mami tak dobra duša, da se je ponudla, da mi bo vse to financirala. Še vedno ni mal denarja in tega se zavedam, zato mam kr slabo vest, ampak sm ji pa neskončno hvaležna, da mi bo to omogočla. Prijavljena sm že, zdej je treba sam še počakat do 1. februarja, kar se zdi še cela večnost, ampak upam da bo čimprej minilo, ker komi čakam tisti prvi februarski teden, ko si bom lahk tud na lastne oči ogledala znamenitosti kot so Statue of Liberty, Brooklyn Bridge, Empire State Building, Times Square, Fifth Avenue, Central Park ... Razen tega pa itak tud komi čakam shopping - shop 'till you drop in NYC - nepozabno bo! Bo pa treba zato pridno šparat te 4 mesece, kar bo sicer men težko, ampak sej vem da je vredno. Ko bom enkrat tam, res ne bom gledla na denar, ampak si bom maksimalno privoščla. Pa tud če to pomeni, da se morm do februarja odpovedat vsakršnemu nakupu novih cot in omejit kupovanje sladkarij na minimum!:D

Pa še ena nepozabna pesem:



I want to wake up
in a city that never sleeps ...

Ah ja. New York, New York.;)

Little Wonders

Little Wonders Lyrics

Ljubosumje

Zadnje čase opažam, da sm čedalje bolj ljubosumna na svoje kolegice. Grdo, vem, ampak zavidam jim, da majo tisto, česar js nimam - nekoga, ki jih ma rad. Ne morm več poslušat, ko mi razlagajo, kak se majo fajn skupi, kak skupi hodijo v kino in na počitnice, kak so skupi po cele dni, itd. itd. In kar je še hujše - ful velikrat se zgodi, da celo večnost nimajo časa za kakšn prijateljski čvek, zato ker so skoz skupi s fanti. Sej jim privoščim, ampak vse to me še tok bolj spominja, kak sm sama ... In ne zdi se mi fer. Tud js si (spet) želim nekoga, ki mi bo pisal lepe sms-e. Gledal z mano CSI ob četrtkih. Poslušal z mano Cesareja Cremoninija, čeprav ga ne bi prenesu. Šel z mano na kosilo. Sedel z mano na klopci ob Ljubljanici (al pa ob Savinji, kakorkoli) in bi skupi gledala zvezde. One vse to majo. In priznam (čeprav me je sram) da se mi ne bi čist nč smilile, če bi jim šlo kej narobe. Ker me nobena ne razume.

Malo "nostalgije"

Danes po dolgem času spet poslušam nekoč svojo najljubšo pevko - Blümchen. Kr mal smešno mi je, zdej ob teh bolj kot ne otročjih pesmih, ko se spomnim, kak sm cele dni poslušala njene cd-je, kupovala Bravote in iz njih rezala njene slike, se celo jokala, ko je nehala pet ... Al pa, nikdar ne bom pozabla, ko je izdala svoj zadnji cd, pa ga je ena moja soseda mela pred mano - jokala sm od ljubosumja, potem se me je pa mami le usmilila in mi ga kupla. Ampak, čeprav je res skor nikdar več ne poslušam, še vedno znam skor vse njene pesmi napamet. In še vedno mi mal srce zaigra (morm priznat) ob meni najljubši:

piep piep kleiner satellit
sag ihm dass es mich noch gibt
piep piep kleiner satellit
frag ihn ob er mich noch lieb ...





Al pa ob tejle eni izmed njenih zadnjih:

taxi taxi hallo bist du frei
ich sah ein gesicht im regen
taxi taxi fahr noch nicht vorbei
du ich muss ihn wieder seh'n.
taxi taxi fahr mich durch die stadt
ich verlor ihn aus den augen
taxi taxi hallo bist du frei
du ich glaub ich bin verliebt ...

Haha, luštne pesmice. Mal za obujat spomine na otroštvo.:)

Toliko o prijateljstvu - part 2

Že več kot en teden sm brez avta. Razlog - js budala sm se 100m pred hišo zaletela v en lesen drog, sam zato ker sm se (spet, js budala) neki ozirala okrog. Sej sm se čist počas pelala, ampak vseen je blo dovolj, da je avto kr fajn zjeban. Baje je celo podvozje zvito, pa neke vilce (sej še vem ne kaj je to:D) ... V glavnem, sej to niti ni bistveno. Bisteveno je sam to, da sm js brez avta. In tuki se začne problem. Js brez avta sm res res v stiski, ker sm navajena, da lahko grem kamorkoli kadarkoli mi paše in ne zdržim enga dneva skoz doma. Brez avta pa ne morm nikamor, vsaj ne peš al pa kej takega. Potem sm odvisna od drugih. In tuki je še en problem, ker nobena od mojih kolegic, ki so doma tu blizu mene, nima izpita. Ena ga bo sicer vsak čas nardila (hvala bogu), ena ga pa pravzaprav ma, ampak ji doma nikdar ne dajo avta. No in to tazadnjo sm js bog ve kolk prevozla okol, vedno kadar smo kam šli, sm js pelala in ona se je neštetokrat pelala z mano. Sej OK, pač je blo tak, da ni blo druge možnosti kot da js pelem, ampak že tuki je v bistvu tud res, da bi lahk ona se vsaj kdaj ponudla da prispeva kej za bencin, tak pa ji to nikol ni padlo na pamet. Da rajš niti ne pomislim, kak sm jo mnda enih parkrat pelala k njenemu fantu ful daleč stran od nas, pa ne vem če se mi je sploh zahvalila. Zdej me je pa do konca razfukala (ne, trenutno res ne mislim pazit na besede). Že kr neki časa ma resnega fanta s kterim se tud js poznam in se fajn štekamo. No in onadva nonstop hodita okol, v kino, na pice, pijače, izletke ... In kar se men res butasto zdi - zdle ko sm js brez avta, bi se ona lahk mal spomnla na to, da bi pa mogoč predlagala da prideta z njenim fantom po mene, pa vzamemo še kakšno kolegico zravn, in gremo recimo na pico al pa v kino. Ko dobr ve, kak sm v kurcu brez avta. Ampak neeee. Njej se čist jebe, ko ona koga rabi, je cela prijazna in super, ko te pa ne rabi, in ko po možnosti ti rabiš kakšno uslugo, pa ka te jebe. To ji mislim vsekakor ob prvi priložnosti tud povedat ker mi je res dost. Noben več ne zna cenit ničesar in vsak sam izkorišča dokler lahk. Takih ljudi pa res ne rabim v svojem življenju.

Edino, kar rabim, je ljubezen ...

Že sama seb sm tečna, ljudem okrog sebe sm pa verjetno še bolj ... Vsi mi govorijo, naj že pozabim, sej ni vredno, sej ni nč pomenlo, sej ni bil nč posebnega. Ne, ni bil. Še sam edn izmed mnogih, vem. In nč ni pomenlo, prekratko je trajalo, da bi lahko blo kej več kot sam ena poletna romanca, prekratko, da bi bla ljubezen ... Ampak, a je res tak neumno in nenormalno, da je men ta kratek čas z njim bil ... vse? Da je za mene on še vedno edini in drugih sploh ne opazim? Da me še vedno boli vsakič ko slišim njegovo ime, se spomnim njegovega obraza, in, bog ne daj, slučajno kdaj pomislim na vse trenutke z njim, takrat, ko je blo še vse popolno ...? Tak mi je hudo za njim ... Ampak še bolj hudo pa mi je, ker je šla po zlu še ena priložnost za ljubezen. Pa je blo tak obetavno. In tak sm verjela. In on bi lahko bil tapravi ... Hudo mi je, ker se še predobr zavedam, kak težko je najdit eno posebno osebo za neki več. Ko ti ni več do igrc, ko si želiš neki bolj globokega, neki zares. Ravno tega js nikakor ne morm dobit. Pa je to edino, kar si v življenju še želim. Neki, za kar bi se blo res vredno zjutri zbudit.

Kaj se vrti ...

Ena vesela:



Ena žalostna:



Ena "moderna":



Ena prelepa naša:



In ena izmed mojih "all time favourite":

Grdo.

A je še kej hujšega (OK, govorimo o ljubezni) kot bit nekomu tolažba? Sredstvo za prebolevanje neke posebne osebe ki je bla tam pred tabo, za prebolevanje nekoga, ki mu ti nikdar ne boš niti blizu, nekoga, ki je še vedno "the one", ti si pa sam nekdo za sproti, nekdo za preganjanje dolgčasa in krajšanje samotnih noči ... Nekdo, ki ni nič. In nikdar ne bo nič več kot sam nekdo vmes. Mogoče ljudje verjamejo, da bojo z drugo osebo dejansko uspeli prebolet, ampak se potem ponavadi izkaže, da na silo pač ne gre nič. In na koncu je sam prizadet tisti, ki si tega res ne zasluži. Ne na tak način. No moreš mučit drugih, zato, da bi sebi olajšal bolečino. Ne moreš iskat neke osebe v drugih ljudeh. In ne moreš bit z nekom novim, če še vedno nisi prebolel. Ko pustiš preteklost za sabo, potem lahko greš naprej.
Ljudje božji, čustva niso igrača.

In če mi še kdaj kdo kej takga nardi, mu glavo razbijem. Majkemi.
(Vsaj v mislih).:P

Ko je znova vsega konec ...

Življenje gre dalje, ampak js nekak ne morm naprej z njim. Tak kratek čas je trajalo, ampak vseeno dovolj dolgo, da sm se navezala na njega ... Zdej se pa spet zbujam sam z eno mislijo - da sm še enkrat zgubila tisto, kar mi je pomenlo največ. Tisto, kar je dajalo mojem življenju smisel. Tisto, kar je vedno zbrisalo vse slabo. In tisto, za kar je blo zares vredno živet - ljubezen ...
Ko se sprehajam po mestu, me tišči v želodcu, ker se bojim, da bom naletela na njega in ga ne bom mogla pogledat, brez da bi me zabolelo še 1000x bolj. Bojim se dneva, ko ga bom vidla na faksu, ker me je strah, da ne bom mogla zadržat solz ... Ves čas mam v glavi sam njegov obraz in njegovo ime. Ne morm ga pozabit, ne morm ga izbrisat iz svojih misli.

Boli me vse, kar je blo. Vse, kar ni blo. Najbolj pa boli misel na vse, kar bi lahko blo, pa nikdar ne bo.

..........

Danes sm dobila prvo (sicer bolj kratko) "poročilo" s Tajvana in sm vesela, da je z mojim dragim sošolcem vse okej, da se ma fajn in že pridno dela prve domače naloge.:P Ko sm prebrala njegov mail, me je spet tak zadelo. Tak me čudno stiska, ko se spomnim vse za nazaj, pa ko pomislim malo kak bo naprej ... Brez njega bo tak bedno. Kakorkoli obrnemo, ne glede na to, da mam polno super sošolcev, super kolegov, enostavno to ne bo to. Zdej mi je padlo na pamet, kak sma se nekoč skupi učila za eno mizico na hodniku, sedela sma tam več ur skupi, mal ponavljala snov, mal se hecala, se pogovarjala ... Tega ne bo več. Pa novo leto, ki sma ga preživela skupi ... Sprašujem se, mu je kej pomenlo? Sej zdej niti ni več pomembno, ampak v glavi mam še zmeri tisto noč, pa vse kar je blo, vse kar ni smelo bit, pa si je vseen dovolil in sm si dovolila js. Čeprav sm kakšna 2 meseca nazaj bla prepričana da sm že zdavnaj prebolela, zdej ne vem več ... Sm ga prebolela, če me pa zdej spet boli, ko pomislim na vse kar bi lahko blo, pa vseeno ni moglo bit?
En mali prašiček, ki kruli in se mu zasvetijo oči, ko pritisneš na gumbek. Ta usran mali prašiček je men porušu vse sanje. Njegova izjava: "to mi je pa punca dala na Tajvanu." Takrat sm zvedla.
OK, dovolj. Zdej je to res zadnje, kar rabim. Pač, on je na drugem planetu, življenje pa gre dalje.
V glavi mam pa še zmeri njegove besede, ko sma se poslovila. "Kr srce se mi trga." ... Meni tudi, M.

Pogrešam ga.

Pravijo ...

Dicono che alla mia età si deve ridere ... ma chi lo dice non lo sa che alla mia età si sta male per un sorriso che te lo ricorda ...
Dicono che alla mia età si deve cantare ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si piange per una canzone ...
Dicono che alla mia età bisogna avere la luce negli occhi ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si soffre per due occhi castani che parlano ...
Dicono che alla mia età è presto per amare ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si può anche morire ... morire per amore!!!

Prevod se mal (oz. kr fejst:D) smešno sliši, ampak vseeno:
Pravijo, da se je pri mojih letih treba smejati ... ampak kdo to pravi, ne ve, da je pri mojih letih hudo za enim nasmehom, ki te spominja ...
Pravijo, da je pri mojih letih treba peti ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih joče za eno pesmijo ...
Pravijo, da se pri mojih letih želi imeti svetlobo v očeh ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih trpi za rjavimi očmi, ki govorijo ...
Pravijo, da je pri mojih letih zgodaj za ljubiti ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih lahko tudi umre ... umre za ljubezen.

"Cause I'm leaving on a jet-plane, don't know when I'll be back again ..."

V bistvu še vedno nekako ne morm verjet, da res še sam 4 dni, pa gre. 25. avgust se bliža, in bolj kot je blizu ta dan, težje mi je. Vedno bolj se zavedam, kaj to dejansko pomeni ... Eno leto je dolga doba in težko bo brez njega, mi bomo tu, on pa tam, tak daleč daleč stran ... Ne morm si predstavljat tega. Vem, da se ful veseli, ampak kljub vsemu se sprašujem, mu ni nič hudo? Ko bo v soboto sedel na letalo, ga ne bo nič stiskalo pri srcu, ko bo vedel, da eno leto ne bo videl svoje družine, svojega doma, vseh nas ...? Po drugi strani pa, kak ga bo šele stiskalo od sreče in vznemirjenja, ko se bo zavedal, da ga ločijo le še ure do tega, da bo spet videl njo ... Še kr ne morm verjet, da jima je uspelo zdržat eno leto, eno dolgo leto ... Srečna sm za njega, ker si predstavljam srečo, ki jo more on čutit. Še sam 4 dni ... Ampak po drugi strani ... mi je grozno. Res grozen občutek.
Jutri se še zadnjič vidimo. Veselim se zadnjega druženja z njim, preden odpotuje ... čeprav ne vem, kak mi bo uspelo zadržat solze ko se bom poslovila od njega, z eno samo mislijo v glavi - da ga ne bom vidla eno leto. Samo kolega mi je, ampak prekleto boli.

Ko ...

Ko verjameš, da te ima nekdo rad, kljub temu da se skrega s tabo za vsako malenkost in potem ne pokliče en teden ...
Ko verjameš, da mu je s tabo najlepše, čeprav je s kolegi 6 dni v tednu, s tabo pa 1 dan, čeprav bi lahko bil vsaj 3x več ...
Ko vztrepetaš ob vsakem njegovem sms-u, pa ne od sreče, pač pa od strahu, da sledi nekaj slabega ...
Ko ne upaš vprašat "se vidima v soboto?", ker se bojiš, da bo odgovor spet "ne morem, grem ven s kolegi" ...
Ko mu ne upaš ugovarjati, ker veš, da se bo razjezil in spet teden dni ne bo glasu od njega ...
Ko gre ven, pa ne spiš celo noč, ker veš kak se bo napil in se sprašuješ česa vsega je sposoben v takšnem stanju ...
Ko mu narediš pico, pa te je strah če mu bo dobra, ker veš da če mu ne bo, bo spet našel razlog da se ne javi par dni ...
Ko si ga ne drzneš več vprašat če te še ma rad, ker se bojiš, da ne bo zmogel izrečt iskrenega "da" ...
Ko te do konca prizadene, pa jočeš, on pa samo ustane in odide ...
Ko nikdar nima bencina da bi prišel do tebe, za okol hodit po žurkah pa vedno in bencin in denar, pa mu vseeno ne upaš prigovarjat ...
Ko ti reče, da te že zadnje pol leta ni mel več rad, ti pa še kr jočeš za takšno svinjo ...

Takrat si res v kurcu.

Ko pogledam za nazaj, mi ni jasno, kaj sm počela s takim človekom več kot dve leti. Danes se zavedam, da je blo to, da me je pustil, najboljše kar se mi je zgodilo. In ponosna sem na sebe, da me v pol leta prigovarjanja, da se vrnem nazaj k njemu, ni niti enkrat prijelo, da bi to zares nardila.
Nočem nikol več čez kej podobnega.

Ampak zdej vsaj vem - za vsakim dežjem posije sonce. Vedno.
In vem, da se nobenmu več ne pustim zajebavat. Rajš grem stran, pa če je še ne vem kak hudo. Noben ni tega vredn. Še velik je (dobrih) fantov na svetu.:P

Toliko o prijateljstvu

Nekoč sem imela enga kolega ... v bistvu je bil moj sošolec. Najprej sem se z njim družla kot z vsakim drugim, pač tisti ne preveč oseben, zgolj površen odnos. Sploh ne vem kdaj sma se zbližala - najbrž po tistem, ko me je pustil fant, in sem se, še sama ne vem zakaj, obrnila na njega, tega sošolca. Pisala sma si sms-e, se pogovarjala na msn-ju, kavice po pouku, kino, sem pa tja kakšna žurka ... Kmalu se mi je začelo dozdevat, da on pričakuje kej več kot sam prijateljstvo in ni minilo dolgo, ko mi je tud sam to priznal. Blo mi je bedno, bil mi je dober kolega, ampak sam to in to sm mu tud dala vedet, dovolj jasno, z jasnim "ne" na njegovo vprašanje če bi bla skupi. In jasno sm mu povedala da nikol ne boma, da če to pričakuje, bo sam razočaran. Zagotovil mi je, da mu najino prijateljstvo velik pomeni in da mu je to dovolj. Potem mi je blo neki časa ful čudno se družit z njim, ker sm ves čas mela v glavi to, da me on gleda na drugačen način, na način, na kakršnega js NOČEM da me gleda. Ampak sčasoma sm odmislila to in verjela, da se je sprijaznil z dejstvom, da nikdar ne bom njegova punca. Potem je blo spet vse normalno. Velikrat sm tud prespala pri njemu, npr. če je bla kakšna žurka v njihovem kraju, da se mi ni blo treba vozit domov, tud on je enkrat prespal pri men, in to se mi je zdelo normalno. Potem pa se je enkrat zgodilo naslednje - spala sm pri njemu, ker smo bli na eni žurki nedaleč stran od njega. In naslednji dan sm se šla tuširat, pa sm mela tak slab občutek, ni mi dala miru misel, da me bo on na kakšen način poskušal opazovat. Sploh zato ker so meli na vrhu vrat takšen zastekljen del, skozi katerga bi se lahko vse vidlo ... Resda bi mogu stopit na stol da bi lahko pogledal čez tisto, ampak sm nekak verjela, tisti trenutek sm res verjela, da je tega sposoben. OK, si js natočim vodo, nisem vedla če bi se slekla al ne, in ko se že ravno nameravam, čist slučajno pogledam proti vratom in ... zagledam njega, kak gleda čez tisto "okence". To me je tak zadelo, da sem rabla par sekund da sm sploh prišla k seb. Šlo mi je na jok, nism mogla verjet da je sploh lahk pomislil na kej takega, kaj šele da je res to nardil ... Še vsa v šoku sm šla ven, komaj zadrževala solze, in mu rekla, da odhajam. On me je ves skesan rotil naj ne grem, da ne ve kaj mu je blo, da je tavečje budalo in da bi dal vse, da bi lahk to popravu. Solze so mu tekle, js budala pa, seveda, kak tipično za mene - sm mu oprostila. Ampak od tistega trenutka dalje mu nism mogla več zaupat, muka mi je bla sploh bit z njim, če se me je kdaj čist bežno dotaknu, me je kr srh spreletel, nisem ga mogla pogledat, ne da bi se spomnla tistega groznega trenutka. Družla sma se sicer še naprej, isto pa ni blo nikdar več. Neki časa kasnej sm itak zvedla kaj vse je počel za mojim hrbtom - vsem je razlagal kak se mava midva rada, da sma skupi, da seksama, da kak nama je fajn itd. itd. Ena sošolka mi je celo kasnej poslala zgodovino njenih msn pogovorov z njim in ravno tolk da nism bruhala ob njegovem "razlaganju" kaj vse sma počela. Takrat mi je tud postalo jasno zakaj so me vsi sošolci čudno gledali če sm kdaj omenla da mi je nekdo všeč - seveda, če so pa misnli, da hodim z njim. Vsi so verjeli, vsem je lagal, js budala pa bla tak naivna da nisem tega prej spregledala ... Ni me mogu met, pa je hotu vsaj to, da drugi verjamejo, da me ma ... Razn tega pa ... Enkrat vmes, med najinim "prijateljstvom", sem se zapletla z enim njegovim bivšim sošolcem, in sm to svojemu "najboljšemu kolegu" tud brez slabe vesti povedala. Delal se je, da je vesel zame, vse je blo ok, potem pa nenadoma s tem fantom ni nič več blo, sploh mi ni več pisal, nikol ni več poklical, nič ... Seveda sm kasnej zvedla da je bil edini krivec za to - on. Ko zdej pomislim za nazaj ... Izdal me je kot še noben, mela sem ga rada, mu verjela, zaupala, uživala v njegovi družbi, njemu pa vse to ni blo dovolj, očitno mu ni pomenilo sploh nič, da si je drznil tak uničit vse.
Sicer se še vedno dobima kdaj na kakšni kavi, tu pa tam me pokliče, se pogovarjama, mislim celo, da sem mu oprostila, ampak vem pa, da mu nikdar več ne bom mogla pogledat v oči iskreno, brez očitanja.
Kak boli spoznanje, da so ljudje, ki si jih spustil najbližje k sebi, v resnici sprevrženci, ki za tvojim hrbtom kažejo popolnoma drug obraz. In ti si edini ki tega ne ve. Kak naivno. Kak neumno! Kak ... žalostno.
Nikomur več ne zaupam.

... dein zimmer ist wie'n anderer stern, lichtjahre weit von hier ...

Moja soba izraža mene. Je vesela in igriva, topla in prijazna. Vse to sm tud js.;)


V moji sobi vlada "flower power".:D


Rožice so povsod ...:P

Mala velika ljubezen

Piccolo grande amore / C. Baglioni



... un piccolo grande amore
solo un piccolo grande amore
niente più di questo, niente più!
mi manca da morire
quel suo piccolo grande amore ...

(... ena mala velika ljubezen
samo ena mala velika ljubezen
nič več kot to, nič več!
pogrešam jo za umret
to njeno malo veliko ljubezen ...)

Prekrasna pesem, stara 35 let. Vedno znova mi seže do srca.

Dobra!:)

Pogovor med mojo kolegico in enim "hudim frajerjem":

On: A greš pogledat mojga porscheja?
Ona: Sorry, js padam na fante s traktorji!

Good one.:P

(Seveda ni misnla resno.:D)

Mučilna naprava za moja ušesa

Štajerski val (za nepoznavalce - radijska postaja). A obstaja še kej bolj groznega kot Štajerski val? Dlake mi grejo pokonci vsakič ko slučajno kje slišim tisto njihovo reklamo "ljubim te Štajerski val, moj si radio in te poslušam" agrrrhhhh. Čeprav zdej mislim da so spremenili foro, nisem pa prepričana, ker nisem na tekočem. Tako ali tako je to radio za penzioniste, ampak dobro. Pustimo to. Gremo naprej. Manca Špik. Nimam nič proti njej, ampak njene pesmi so naravnost grozne. Zadnje čase se je kar naprej vrtela "Zvezala bi si krila", zdej je hvala bogu že par dni nism niti 1x slišala, in prisežem, če jo še kdaj, vržem radio nekam! OK, realno, dobim živčni zlom. Žal pa se Mance še ne bom kmal rešla - je že spet na udaru, z zmagovalno pesmijo na MMS. Tega rajši ne bom komentirala, in mislim da bo v prihodnje tud najbolj pametno, da se izognem poslušanju radia. Priznat pa morm, da je v primerjavo s Sanjo Grohar, še Manca čist okej. Groharjeva pa ... Kaj naj drugega rečem kot to, da nekateri pa res nimajo samokritike. Žalostno za njih in mučeniško za nas, ki slučajno kdaj (PO NESREČI!) naletimo na kakšen njihov komad.
DOKAZ - klik

Aziatke

Zame definitivno najlepše ženske na svetu. Všeč so mi, ker so drugačne, ker majo čudovite oči in popolno polt, delujejo skrivnostno, ampak nežno in ženstveno. Ne, ne padam na ženske, me pa njihova lepota res fascinira.

It's time to say goodbye

Evo, pa tud js začenjam pisat svoj (že drugi) blog, pa upam da bo ta dlje časa zdržal kot prvi.:)

Počasi že odštevam dneve ... še en mesec in 4 dni, pa odhaja. Nekdo, ki mi res velik pomeni, oseba, s katero sm se v zadnjem letu najbolj zbližala in ki mi je eden redkih, res tistih pravih prijateljev. Za 1 leto ... Čedalje težje je, bližje ko je ta dan, bolj se zavedam kak ga bom pogrešala, pogrešala bom najine fore na msn-ju, ne bo več trepetal z nami pred mučnimi urami fonetike, dolgočasna predavanja iz angleške književnosti ne bodo več to kar so bla takrat, ko sma cele ure klepetala o vsem možnem ... Ne bo več isto. Ampak vem, da si je tega ful želel in sm vesela za njega, še posebej mu privoščim ker bo po dooolgem času spet videl svojo drago, končno mu to res iskreno, iz srca privoščim. Pol leta nazaj sm bla prepričana da ta njuna "zveza" ne bo uspela, da ljubezen vseeno ne more premagat take ogromne razdalje, da živi v svojem svetu in da bo na koncu sam razočaran. Mogoče sm bla prepričana v vse to sam zato, ker sm upala, da bo tak. Grdo od mene, vem, ampak bla sm čist preveč zaljubljena v njega (ja, priznam) da bi se sprijaznila da je pač zaseden, ne glede na to kakšna je njegova zveza, bla je, in ni blo fer od mene da sm ga na nek način hotla odvrnit od nje. Vem, da tud njemu ni blo lahko, vse kar je blo med nama (pa čeprav ni blo nič konkretnega) mi je dokaz za to, ampak vseeno je ostal z njo, in zdej vidim, da je blo boljše tak. Ker če bi se obrnilo drugače in bi nama uspelo, bi mi blo zdej še 1000x hujše. Na njega ne gledam več nikakor drugače kot sam na prijatelja in že dolgo me ne boli več. Tak kot se je izteklo, je najbolj prav. Seveda pa upam da to leto, ko ga ne bo, ne bo zamajalo najinega prijateljstva, in da bo, ko se vrne (ČE se vrne) spet vse po starem. Naj uživa na drugi strani sveta ... :)

Shot at 2007-07-21