[brez naslova]

Danes je med nama že tisoče kilometrov ... Kar v bistvu ničesar ne pomeni, med nama je že dolgo itak neskončnost, nič nisi dlje kot še neki dni nazaj ... ampak vseeno je hudo vedet, da te zdej obdajajo drugi ljudje, da gledaš drugo nebo in dihaš drug zrak, da ne štejeva več istega časa in da sm js sama tu, ti pa z njo tam ...

No ja ... še bojo priložnosti za nove ljubezni. In tud moja ljubezen do tebe bo enkrat sam še spomin, tak kot si to ti.

NYC is the place to be! :)

Končno sm našla čas (in voljo) da se še mal posvetim svojemu blogu (če ga sploh še ktera uboga zdolgočasena duša še čekira:D), pa da še tu mal strnem spomine s potovanja v Veliko Jabolko.:)
Mislim, da ne rabim posebej poudarjat, da je New York res FANTASTIČN. Vse, kar sm vidla, me je navdušlo in impresioniralo (okej, razen kipa svobode:D) - mesto samo, življenje tam, ljudje ... Šlo je ogromno denarja, ampak ni mi žal niti enega centa in odkar sm prišla domov, mislim sam še na to, kdaj se bom lahk spet vrnla nazaj.:)

Pa da mal opišem stvari, ki so se mi najbolj vtisnle v spomin ...

TIMES SQUARE

To je bla prva stvar, ki smo si jo s kolegicami ogledale v New Yorku in se potem praktično vsak dan vsaj 1x ustavle tam. Crossroads of the world, to je eden najbolj znanih svetovnih trgov in mislim da ga ne rabim posebej opisovat. Je pa itak fascinantn, pa čeprav je gužva tam takšna (posebej ob večerih), da se je kr težko prebijat mimo, posebej če se mudi.:) Moja najbolj obiskana destinacija na Times Square-u je bla trgovina Quiksilver, redna gostja sm bla pa tud v tamkajšnjem McDonaldsu.:D



EMPIRE STATE BUILDING

Najvišja stavba v New Yorku, odkar je za dvojčkoma ostal sam še Ground Zero. Na observation deck (ne vem točn kak bi se reklo po slovensko, nekakšna razgledna točka v glavnem) sicer nismo šle, ker so nam namesto Empire State priporočili Rockefellerja, je pa vsekakor neki kar je treba videt - no ja, zgrešit tak ne moreš.:D



ROCKEFELLER CENTER

Rockefeller Center je bil men osebno ful všeč, posebej zvečer je tam res lepo. Sestavljen je iz večin stavb (če se prav spomnem, jih neki še gradijo), na najvišjem nebotičniku pa je tud observation deck, imenovan "Top of the Rock", s kterga smo si js in moje kolegice tud ogledle kak velik je zares New York.:) Blo je noro, žal mi je sam, da nismo šle tja zvečer, ker bi verjetn pogled na vse lučke Manhattna bil še enkrat bolj VAU.:) Tak da, ko se vrnem v NY, grem definitivno en večer na Top of the Rock.:)







CENTRAL PARK

Ena najbolj norih izkušenj v NY je bla zagotovo vožnja po Centralnem parku, v eni mini kočiji, v kteri nas je okol vozu en ful prijazn fant (ime mu je blo Rod in je bil res faca, celo pot smo se menli in hecali). Tega definitivno ne bom pozabla, park je ful lep, najlepši je pa itak pogled na nebotičnike, ki se ponosno dvigajo ob robu parka.:)



BROOKLYN HEIGHTS & BROOKLYN BRIDGE

Dve stvari, ki sta me pa od vseh lepot New Yorka najbolj navdušli. Tam smo ble podnevi in ponoči, obakrat je blo noro, s tem da se enostavno nič ne more primerjat s tem, ko stojiš zvečer na promenadi Brookyln Heights in uživaš ob razgledu na tisoče lučk na Manhattnu. Tega ne morm opisat z besedami, js sm bla čist impresionirana, če ne bi blo tak svinjsko mrzlo kot je blo, bi lahk celo noč sedela tam na eni klopci in sam gledala to čudo.:)







STATUE OF LIBERTY

Simbol New Yorka, ki pa me ni navdušil. Že itak so vsi govorili, naj ne gremo na Kip svobode, ker se ne splača, in zato js niti nism hotla it, ampak sta moji dve kolegici vztrajali da to pač mormo videt, zato sm šla zravn. Ampak res ni nič posebnega, kip sploh ni tak velik, kot bi človek pričakoval, pa ko smo me ble tam, je še ful pihalo, tak da smo sam hitr šle okrog in potem s prvo ladjo nazaj na Manhattan. Če boste kdaj šli v NY, bolj priporočam sam vožnjo z trajektom, ki vozi na Staten Island in je brezplačn, ker vidiš Kip svobode čist dovolj ob blizu, kej več od tega se pa res ne splača.



Seveda je še ogromno drugih stvari, ki delajo New York tak posebnega, ampak če bi opisala vsako posebej, bi lahk sedela za računalnikom še celo noč.:) Nej še sam dodam, da ko greš v NY, si je NUJNO treba ogledat še kakšn mjuzikl na Broadwayu. Res je, da je fejst drago, ampak se splača. Js sm si tak misnla, pa kaj bomo hodli mjuzikl gledat, zihr bo brezveze, sam sm bla pa potem tak navdušena, da bi kr vsak večer hodla na Broadway, če bi mi finance to dopuščale.:) Še zdej mi gre skoz ena pesem s predstave po glavi.:) (slikce pa od tam nobene nimam, ker je prepovedano slikat).

Sicer pa, dovolj besed, nej še mal slikovni material pove svoje.:P





























Na koncu pa še moja malenkost.:)



Aja, pa da napišem še eno smešno prigodo.:) Smo šle z mojima kolegicama na podzemno, pa se tak usedemo, js na eno stran, oni dve pa nasproti. In se mi ena izmed njiju ful smeji pa reče da če vem zravn koga sedim. Pogledam na svojo desno, kjer je sedela ena ženska (na levi ni blo nobenga), in mi res ni blo jasno, kaj je tu smešnega. Pa men kolegica da naj mal dobr pogledam, pa gledam, ampak si vseen nism prišla gor. Potem pa ona reče "a misliš da je to res ženska?" In sm mal dobr pogledala, pa je bil pravzaprav moški, oblečen v žensko.:) Sej je blo ful očitno, ampak js si ga nism tak dobr ogledla in najprej sploh nism opazla. Kar pa v bistvu hočem povedat in je bistvo vsega, je pa to, da tega človeka sploh ni noben čudn gledu. In kar je men res ful všeč, je to, da tam ni važno kakšn si, kdo si, ljudje te ne bojo čudno gledali in s prstom kazali na tebe. Me prav zanima, kaj bi blo, če bi se po LJ sprehajal en takle ...

Sicer pa, zdej ko gledam vse te slikce, me kr mal stiska pri srcu, hehe.:) Res si želim it enkrat nazaj tja ... No sej, do takrat, ko čakam na to, mi pa še vseen ostanejo prekrasni spomini na eno krasno mesto in na nepozabno doživetje.
I'm in loooveee. <3 :P

Don't worry about a thing, cause every little thing is going to be alright ...

A še kdo drug ne verjame v to?

Ena najbolj žalostnih pesmi ever!:'(

Laura Pausini - Seamisai

Non dire no
Che ti conosco e lo so cosa pensi
Non dirmi no
È già da un po'
Che non ti sento parlare d'amore
Usare il tempo al futuro per noi
E non serve ripetere ancora che tu mi vuoi
Perché ora non c'è
Quel tuo sorriso al mattino per me
Perché non mi dai più niente di te

Se ami sai quando tutto finisce
Se ami sai come un brivido triste
Come in un film dalle scene già viste
Che se ne va, oh no!
Sai sempre quando una storia si e chiusa
E non si può più inventare una scusa
Se ami prendi le mie mani
Perchè prima di domani
Finira

E non si può
Chiudere gli occhi e far finta di niente
Come fai tu quando resti con me
E non trovi il coraggio di dirmi che cosa c'è
Sarà dentro di me come una notte
D'inverno perché
Sarà da oggi in poi senza di te

Se ami sai quando tutto finisce
Se ami sai come un brivido triste
Come in un film dalle scene già viste
Che se ne va, oh no!
Sai bene quando inizia il dolore
E arriva la fina di una storia d'amore
Ma se ami prendi le mie mani
Perché prima di domani
Te ne andrai, non sarai
Qui con me


ah ... kolk solz je že preteklo ob poslušanju te pesmi ... :(

???

A je možno, da se ti v življenju zgodi, da spoznaš eno osebo, ki je nikdar ne preboliš? In čeprav čas celi vse rane, a je mogoče, da so rane, ki jih tud čas ne more nikdar zacelit? Prav NIKDAR? Ko maš nekoga RES rad, a ga lahk potem sploh še kdaj pogledaš v oči, ne da bi se ti spet paralo srce zravn?

The best is yet to come ... najbrž.

Kak je vse prazno ... Vsak dan znova je muka, nimam nobenga veselja do ničesar, sam čakam da bo konc tega mučnega obdobja, ki mu pa nekak ni videt konca. Kdaj pridejo boljši dnevi za mene? Čez mesec, dva, tri? Pol leta? Sploh kdaj?


Mah, sej dobr vem, da se slej ko prej zmeri stvari obrnejo na boljše. Tud men se bojo, nekoč bo spet vse okej. Nekoč se bo spet lepo zjutri zbudit, ker bom vedla, da me čaka še en lep dan. In spet bom srečna, da živim. In vse kar je blo, bojo sam še bolj ali manj lepi spomini. Še me čaka velik sreče. In velik lepih dni. Verjamem.

What the fuck ...

To se zgodi, ko človek preveč upa. Jp, prekleto upanje. Js sm, priznam, upala, da se nekak lahk stvari (vsaj nekoč, če ne ravno zdej) uredijo tak, da bo vse lepo in prav. Mogoč mi je ravno zato blo sam hudo, namest grozn hudo. Ampak neumno je upat! Ker potem, ko te realnost kruto postavi na realna tla, pa ni več milosti. In pristanek na trdih tleh lahk boli precej bolj, kot se zdi, da bo (če do njega pride). Kak je težko ... zdej ko vem, zdej ko je jasno da sma končala za zmeri, za vse večne čase, zdej me to dejstvo tak nepopisno boli. Ne, nikdar več ne bo ležal v moji postli. Niti js v njegovi. Nikdar več ne boma skupi gledla Seksa v mestu. Niti česarkoli drugega. Nikdar več ne bo nič, kar je povezano z njim, sam spomini bojo verjetno še lep čas boleli. Zdej tud on gre. Sej v bistvu ni neke fore, ker itak sma končala, konc je, get over it, jebemti! Sam ne. Vseen je fora. Ker mene to dejstvo boli, tak boli! To, pa še to, da me noče več. Oboje skup. Vem, da ni med nama konc sam zato, ker gre. Konc je, ker mu ni do mene. Ampak zakaj zaboga more it in odnest res vso moje upanje s sabo ... Na faking Kitajsko! Za pol leta. Ko bo pršu nazaj, pa itak ne bo sploh več vedu kdo sm ... Resno ne vem, kak se nej s tem sprijaznim in grem naprej. Brez da bi mi njegovo ime skoz odmevalo v glavi. Brez prekletih spominov, ki so še zmeri tk živi. Brez njega. Prav grozljivo je. Sej vem, sej bo vse minilo ... Ampak kdaj? Do kdaj bo tk?

In zakaj, ZAKAJ ne morm preprosto izbrisat vsega kar je blo, kot da ni nikdar sploh blo? Preveč mi je pomenlo ... njemu pa nič.

Lenart, čeprav si budalo, mam še zmeri sam tebe v glavi (in v srcu).

Do kdaj!?!?!

Tole je sicer že ...

... stara fora, ampak je vseen še vedno zanimivo, heh.:)

Moj widget:

On a night like this ...

... sm čist zamorjena. In, kar je najbolj smešno - čist brez razloga. Ne zaradi njega, sploh ne. Kr tak. Preprosto pridejo trenutki, ko se ti zazdi, da nič ne gre tak kot bi moglo it, da je vse narobe, da se cel svet obrača proti teb in da nič nima smisla. Pa čeprav ni pravega vzroka za takšne misli. So trenutki (in tale je edn izmed njih), ko se ti zdi, da življenje beži mimo, ti pa sam nemo opazuješ kak minevajo ure, dnevi, tedni, meseci, in sanjaš o boljših časih. Kak sovražim to. Namesto, da bi uživala zdej, ta trenutek, pa sam sanjam, kak bo, ko bo to, pa ono, pa ne vem kaj. Trenutno se mi zdi, da se mi nič pametnega ne dogaja v življenju, sam čakam na neki, in medtem ko čakam, mi dragoceni trenutki, ki bi jih lahk preživela na tok boljših načinov, polzijo iz rok. Mogoče bo boljše, ko bom končno dočakala ta presnet februar, al pa vsaj, ko bo moj rojstn dan. Mogoče pa ne bo nikdar boljše, pa bom vedno znova sam čakala na neki, nikdar pa ne bom zadovoljna s tistim, kar bom mela v nekem določenem trenutku. Ah, res sovražim večere kot je tale.

Pogrešam ...

... M., ki je na drugi strani sveta
... L., ki ni več moj
... M., ki mi je bla najboljša kolegica, pa je šlo zdej vse narobe
... brezskrbna poletja
... tople večere
... jutra v dvoje
... njegove hlače na tleh moje sobe
... sprehode in držanje za roke
... osladne sms-e
... njegove roke v mojih laseh
... njegove prikupne fore
... občutek, da je nekomu mar za mene
... ljubezen

In svoje sanje.