Zadnje čase opažam, da sm čedalje bolj ljubosumna na svoje kolegice. Grdo, vem, ampak zavidam jim, da majo tisto, česar js nimam - nekoga, ki jih ma rad. Ne morm več poslušat, ko mi razlagajo, kak se majo fajn skupi, kak skupi hodijo v kino in na počitnice, kak so skupi po cele dni, itd. itd. In kar je še hujše - ful velikrat se zgodi, da celo večnost nimajo časa za kakšn prijateljski čvek, zato ker so skoz skupi s fanti. Sej jim privoščim, ampak vse to me še tok bolj spominja, kak sm sama ... In ne zdi se mi fer. Tud js si (spet) želim nekoga, ki mi bo pisal lepe sms-e. Gledal z mano CSI ob četrtkih. Poslušal z mano Cesareja Cremoninija, čeprav ga ne bi prenesu. Šel z mano na kosilo. Sedel z mano na klopci ob Ljubljanici (al pa ob Savinji, kakorkoli) in bi skupi gledala zvezde. One vse to majo. In priznam (čeprav me je sram) da se mi ne bi čist nč smilile, če bi jim šlo kej narobe. Ker me nobena ne razume.
Ljubosumje
