Evo, pa tud js začenjam pisat svoj (že drugi) blog, pa upam da bo ta dlje časa zdržal kot prvi.:)
Počasi že odštevam dneve ... še en mesec in 4 dni, pa odhaja. Nekdo, ki mi res velik pomeni, oseba, s katero sm se v zadnjem letu najbolj zbližala in ki mi je eden redkih, res tistih pravih prijateljev. Za 1 leto ... Čedalje težje je, bližje ko je ta dan, bolj se zavedam kak ga bom pogrešala, pogrešala bom najine fore na msn-ju, ne bo več trepetal z nami pred mučnimi urami fonetike, dolgočasna predavanja iz angleške književnosti ne bodo več to kar so bla takrat, ko sma cele ure klepetala o vsem možnem ... Ne bo več isto. Ampak vem, da si je tega ful želel in sm vesela za njega, še posebej mu privoščim ker bo po dooolgem času spet videl svojo drago, končno mu to res iskreno, iz srca privoščim. Pol leta nazaj sm bla prepričana da ta njuna "zveza" ne bo uspela, da ljubezen vseeno ne more premagat take ogromne razdalje, da živi v svojem svetu in da bo na koncu sam razočaran. Mogoče sm bla prepričana v vse to sam zato, ker sm upala, da bo tak. Grdo od mene, vem, ampak bla sm čist preveč zaljubljena v njega (ja, priznam) da bi se sprijaznila da je pač zaseden, ne glede na to kakšna je njegova zveza, bla je, in ni blo fer od mene da sm ga na nek način hotla odvrnit od nje. Vem, da tud njemu ni blo lahko, vse kar je blo med nama (pa čeprav ni blo nič konkretnega) mi je dokaz za to, ampak vseeno je ostal z njo, in zdej vidim, da je blo boljše tak. Ker če bi se obrnilo drugače in bi nama uspelo, bi mi blo zdej še 1000x hujše. Na njega ne gledam več nikakor drugače kot sam na prijatelja in že dolgo me ne boli več. Tak kot se je izteklo, je najbolj prav. Seveda pa upam da to leto, ko ga ne bo, ne bo zamajalo najinega prijateljstva, in da bo, ko se vrne (ČE se vrne) spet vse po starem. Naj uživa na drugi strani sveta ... :)
Shot at 2007-07-21
