To se zgodi, ko človek preveč upa. Jp, prekleto upanje. Js sm, priznam, upala, da se nekak lahk stvari (vsaj nekoč, če ne ravno zdej) uredijo tak, da bo vse lepo in prav. Mogoč mi je ravno zato blo sam hudo, namest grozn hudo. Ampak neumno je upat! Ker potem, ko te realnost kruto postavi na realna tla, pa ni več milosti. In pristanek na trdih tleh lahk boli precej bolj, kot se zdi, da bo (če do njega pride). Kak je težko ... zdej ko vem, zdej ko je jasno da sma končala za zmeri, za vse večne čase, zdej me to dejstvo tak nepopisno boli. Ne, nikdar več ne bo ležal v moji postli. Niti js v njegovi. Nikdar več ne boma skupi gledla Seksa v mestu. Niti česarkoli drugega. Nikdar več ne bo nič, kar je povezano z njim, sam spomini bojo verjetno še lep čas boleli. Zdej tud on gre. Sej v bistvu ni neke fore, ker itak sma končala, konc je, get over it, jebemti! Sam ne. Vseen je fora. Ker mene to dejstvo boli, tak boli! To, pa še to, da me noče več. Oboje skup. Vem, da ni med nama konc sam zato, ker gre. Konc je, ker mu ni do mene. Ampak zakaj zaboga more it in odnest res vso moje upanje s sabo ... Na faking Kitajsko! Za pol leta. Ko bo pršu nazaj, pa itak ne bo sploh več vedu kdo sm ... Resno ne vem, kak se nej s tem sprijaznim in grem naprej. Brez da bi mi njegovo ime skoz odmevalo v glavi. Brez prekletih spominov, ki so še zmeri tk živi. Brez njega. Prav grozljivo je. Sej vem, sej bo vse minilo ... Ampak kdaj? Do kdaj bo tk?
In zakaj, ZAKAJ ne morm preprosto izbrisat vsega kar je blo, kot da ni nikdar sploh blo? Preveč mi je pomenlo ... njemu pa nič.
Lenart, čeprav si budalo, mam še zmeri sam tebe v glavi (in v srcu).
Do kdaj!?!?!
What the fuck ...
