Zavedam se, da mam v življenju precej več sreče kot marsikdo. Kaj mi pravzaprav manjka? Faks mi gre super zaenkrat, okol sebe mam ljudi, ki me majo radi, mam super starše, finančno mi tud ne gre ravno slabo, lahk si privoščim stvari, ki jih mam rada … Sm zato nehvaležna, ker vseeno nism srečna? A to pomeni, da si ne zaslužim vsega kar mam, ker tega ne znam cenit? Je res tak egoistično od mene, da hočem še več? Nej bo, ampak ja, js hočem več … Ker mi preveč manjka on. Njegov najlepši nasmeh. Način, kak izgovarja besede. Vonj njegovih las. Njegove smešne fore. Noči, ko sm ga lahk gledla kak spi. In jutra, ko me je zbudilo njegovo premetavanje po postli. Tolk je stvari, ki si jih preveč obupno želim nazaj, da bi lahk bla srečna brez njih. Rabim njega. Al pa vsaj nekoga namesto njega, ki bo vse to, kar je bil on. No, vsaj to mi še ostane, da še vedno lahk sanjam, da spet božam njegove najlepše lase …:) Želim si sam, da se ne bi blo treba vedno znova zbudit.
Non c'è la tua bocca di fragola ... non c'è il dolce miele dei tuoi capelli.
