Življenje gre dalje, ampak js nekak ne morm naprej z njim. Tak kratek čas je trajalo, ampak vseeno dovolj dolgo, da sm se navezala na njega ... Zdej se pa spet zbujam sam z eno mislijo - da sm še enkrat zgubila tisto, kar mi je pomenlo največ. Tisto, kar je dajalo mojem življenju smisel. Tisto, kar je vedno zbrisalo vse slabo. In tisto, za kar je blo zares vredno živet - ljubezen ...
Ko se sprehajam po mestu, me tišči v želodcu, ker se bojim, da bom naletela na njega in ga ne bom mogla pogledat, brez da bi me zabolelo še 1000x bolj. Bojim se dneva, ko ga bom vidla na faksu, ker me je strah, da ne bom mogla zadržat solz ... Ves čas mam v glavi sam njegov obraz in njegovo ime. Ne morm ga pozabit, ne morm ga izbrisat iz svojih misli.
Boli me vse, kar je blo. Vse, kar ni blo. Najbolj pa boli misel na vse, kar bi lahko blo, pa nikdar ne bo.
Ko je znova vsega konec ...
