Nekoč sem imela enga kolega ... v bistvu je bil moj sošolec. Najprej sem se z njim družla kot z vsakim drugim, pač tisti ne preveč oseben, zgolj površen odnos. Sploh ne vem kdaj sma se zbližala - najbrž po tistem, ko me je pustil fant, in sem se, še sama ne vem zakaj, obrnila na njega, tega sošolca. Pisala sma si sms-e, se pogovarjala na msn-ju, kavice po pouku, kino, sem pa tja kakšna žurka ... Kmalu se mi je začelo dozdevat, da on pričakuje kej več kot sam prijateljstvo in ni minilo dolgo, ko mi je tud sam to priznal. Blo mi je bedno, bil mi je dober kolega, ampak sam to in to sm mu tud dala vedet, dovolj jasno, z jasnim "ne" na njegovo vprašanje če bi bla skupi. In jasno sm mu povedala da nikol ne boma, da če to pričakuje, bo sam razočaran. Zagotovil mi je, da mu najino prijateljstvo velik pomeni in da mu je to dovolj. Potem mi je blo neki časa ful čudno se družit z njim, ker sm ves čas mela v glavi to, da me on gleda na drugačen način, na način, na kakršnega js NOČEM da me gleda. Ampak sčasoma sm odmislila to in verjela, da se je sprijaznil z dejstvom, da nikdar ne bom njegova punca. Potem je blo spet vse normalno. Velikrat sm tud prespala pri njemu, npr. če je bla kakšna žurka v njihovem kraju, da se mi ni blo treba vozit domov, tud on je enkrat prespal pri men, in to se mi je zdelo normalno. Potem pa se je enkrat zgodilo naslednje - spala sm pri njemu, ker smo bli na eni žurki nedaleč stran od njega. In naslednji dan sm se šla tuširat, pa sm mela tak slab občutek, ni mi dala miru misel, da me bo on na kakšen način poskušal opazovat. Sploh zato ker so meli na vrhu vrat takšen zastekljen del, skozi katerga bi se lahko vse vidlo ... Resda bi mogu stopit na stol da bi lahko pogledal čez tisto, ampak sm nekak verjela, tisti trenutek sm res verjela, da je tega sposoben. OK, si js natočim vodo, nisem vedla če bi se slekla al ne, in ko se že ravno nameravam, čist slučajno pogledam proti vratom in ... zagledam njega, kak gleda čez tisto "okence". To me je tak zadelo, da sem rabla par sekund da sm sploh prišla k seb. Šlo mi je na jok, nism mogla verjet da je sploh lahk pomislil na kej takega, kaj šele da je res to nardil ... Še vsa v šoku sm šla ven, komaj zadrževala solze, in mu rekla, da odhajam. On me je ves skesan rotil naj ne grem, da ne ve kaj mu je blo, da je tavečje budalo in da bi dal vse, da bi lahk to popravu. Solze so mu tekle, js budala pa, seveda, kak tipično za mene - sm mu oprostila. Ampak od tistega trenutka dalje mu nism mogla več zaupat, muka mi je bla sploh bit z njim, če se me je kdaj čist bežno dotaknu, me je kr srh spreletel, nisem ga mogla pogledat, ne da bi se spomnla tistega groznega trenutka. Družla sma se sicer še naprej, isto pa ni blo nikdar več. Neki časa kasnej sm itak zvedla kaj vse je počel za mojim hrbtom - vsem je razlagal kak se mava midva rada, da sma skupi, da seksama, da kak nama je fajn itd. itd. Ena sošolka mi je celo kasnej poslala zgodovino njenih msn pogovorov z njim in ravno tolk da nism bruhala ob njegovem "razlaganju" kaj vse sma počela. Takrat mi je tud postalo jasno zakaj so me vsi sošolci čudno gledali če sm kdaj omenla da mi je nekdo všeč - seveda, če so pa misnli, da hodim z njim. Vsi so verjeli, vsem je lagal, js budala pa bla tak naivna da nisem tega prej spregledala ... Ni me mogu met, pa je hotu vsaj to, da drugi verjamejo, da me ma ... Razn tega pa ... Enkrat vmes, med najinim "prijateljstvom", sem se zapletla z enim njegovim bivšim sošolcem, in sm to svojemu "najboljšemu kolegu" tud brez slabe vesti povedala. Delal se je, da je vesel zame, vse je blo ok, potem pa nenadoma s tem fantom ni nič več blo, sploh mi ni več pisal, nikol ni več poklical, nič ... Seveda sm kasnej zvedla da je bil edini krivec za to - on. Ko zdej pomislim za nazaj ... Izdal me je kot še noben, mela sem ga rada, mu verjela, zaupala, uživala v njegovi družbi, njemu pa vse to ni blo dovolj, očitno mu ni pomenilo sploh nič, da si je drznil tak uničit vse.
Sicer se še vedno dobima kdaj na kakšni kavi, tu pa tam me pokliče, se pogovarjama, mislim celo, da sem mu oprostila, ampak vem pa, da mu nikdar več ne bom mogla pogledat v oči iskreno, brez očitanja.
Kak boli spoznanje, da so ljudje, ki si jih spustil najbližje k sebi, v resnici sprevrženci, ki za tvojim hrbtom kažejo popolnoma drug obraz. In ti si edini ki tega ne ve. Kak naivno. Kak neumno! Kak ... žalostno.
Nikomur več ne zaupam.
Toliko o prijateljstvu
