Še kr ne morm verjet - februarja grem v New York! V NEW YORK! Ja, čist sm navdušena, da sm dobla priložnost it tja, ker je to eno izmed mest, ki je že od nekdaj visoko na lestvici krajev, ki si jih v življenju najbolj želim ogledat. Sej drugač bi najbrž lahk še par let sam sanjala o Velikem Jabolku, ampak tak grem pa tja s faksom, ker se je en naš klub odloču organizirat ekskurzijo ravno tja. Seveda bi pa lahk kljub temu še vedno sam sanjala o tem izletu, če ne bi bla moja mami tak dobra duša, da se je ponudla, da mi bo vse to financirala. Še vedno ni mal denarja in tega se zavedam, zato mam kr slabo vest, ampak sm ji pa neskončno hvaležna, da mi bo to omogočla. Prijavljena sm že, zdej je treba sam še počakat do 1. februarja, kar se zdi še cela večnost, ampak upam da bo čimprej minilo, ker komi čakam tisti prvi februarski teden, ko si bom lahk tud na lastne oči ogledala znamenitosti kot so Statue of Liberty, Brooklyn Bridge, Empire State Building, Times Square, Fifth Avenue, Central Park ... Razen tega pa itak tud komi čakam shopping - shop 'till you drop in NYC - nepozabno bo! Bo pa treba zato pridno šparat te 4 mesece, kar bo sicer men težko, ampak sej vem da je vredno. Ko bom enkrat tam, res ne bom gledla na denar, ampak si bom maksimalno privoščla. Pa tud če to pomeni, da se morm do februarja odpovedat vsakršnemu nakupu novih cot in omejit kupovanje sladkarij na minimum!:D
Pa še ena nepozabna pesem:
I want to wake up
in a city that never sleeps ...
Ah ja. New York, New York.;)
Oh! Is this for real?!?
Ljubosumje
Zadnje čase opažam, da sm čedalje bolj ljubosumna na svoje kolegice. Grdo, vem, ampak zavidam jim, da majo tisto, česar js nimam - nekoga, ki jih ma rad. Ne morm več poslušat, ko mi razlagajo, kak se majo fajn skupi, kak skupi hodijo v kino in na počitnice, kak so skupi po cele dni, itd. itd. In kar je še hujše - ful velikrat se zgodi, da celo večnost nimajo časa za kakšn prijateljski čvek, zato ker so skoz skupi s fanti. Sej jim privoščim, ampak vse to me še tok bolj spominja, kak sm sama ... In ne zdi se mi fer. Tud js si (spet) želim nekoga, ki mi bo pisal lepe sms-e. Gledal z mano CSI ob četrtkih. Poslušal z mano Cesareja Cremoninija, čeprav ga ne bi prenesu. Šel z mano na kosilo. Sedel z mano na klopci ob Ljubljanici (al pa ob Savinji, kakorkoli) in bi skupi gledala zvezde. One vse to majo. In priznam (čeprav me je sram) da se mi ne bi čist nč smilile, če bi jim šlo kej narobe. Ker me nobena ne razume.
Malo "nostalgije"
Danes po dolgem času spet poslušam nekoč svojo najljubšo pevko - Blümchen. Kr mal smešno mi je, zdej ob teh bolj kot ne otročjih pesmih, ko se spomnim, kak sm cele dni poslušala njene cd-je, kupovala Bravote in iz njih rezala njene slike, se celo jokala, ko je nehala pet ... Al pa, nikdar ne bom pozabla, ko je izdala svoj zadnji cd, pa ga je ena moja soseda mela pred mano - jokala sm od ljubosumja, potem se me je pa mami le usmilila in mi ga kupla. Ampak, čeprav je res skor nikdar več ne poslušam, še vedno znam skor vse njene pesmi napamet. In še vedno mi mal srce zaigra (morm priznat) ob meni najljubši:
piep piep kleiner satellit
sag ihm dass es mich noch gibt
piep piep kleiner satellit
frag ihn ob er mich noch lieb ...
Al pa ob tejle eni izmed njenih zadnjih:
taxi taxi hallo bist du frei
ich sah ein gesicht im regen
taxi taxi fahr noch nicht vorbei
du ich muss ihn wieder seh'n.
taxi taxi fahr mich durch die stadt
ich verlor ihn aus den augen
taxi taxi hallo bist du frei
du ich glaub ich bin verliebt ...
Haha, luštne pesmice. Mal za obujat spomine na otroštvo.:)
Toliko o prijateljstvu - part 2
Že več kot en teden sm brez avta. Razlog - js budala sm se 100m pred hišo zaletela v en lesen drog, sam zato ker sm se (spet, js budala) neki ozirala okrog. Sej sm se čist počas pelala, ampak vseen je blo dovolj, da je avto kr fajn zjeban. Baje je celo podvozje zvito, pa neke vilce (sej še vem ne kaj je to:D) ... V glavnem, sej to niti ni bistveno. Bisteveno je sam to, da sm js brez avta. In tuki se začne problem. Js brez avta sm res res v stiski, ker sm navajena, da lahko grem kamorkoli kadarkoli mi paše in ne zdržim enga dneva skoz doma. Brez avta pa ne morm nikamor, vsaj ne peš al pa kej takega. Potem sm odvisna od drugih. In tuki je še en problem, ker nobena od mojih kolegic, ki so doma tu blizu mene, nima izpita. Ena ga bo sicer vsak čas nardila (hvala bogu), ena ga pa pravzaprav ma, ampak ji doma nikdar ne dajo avta. No in to tazadnjo sm js bog ve kolk prevozla okol, vedno kadar smo kam šli, sm js pelala in ona se je neštetokrat pelala z mano. Sej OK, pač je blo tak, da ni blo druge možnosti kot da js pelem, ampak že tuki je v bistvu tud res, da bi lahk ona se vsaj kdaj ponudla da prispeva kej za bencin, tak pa ji to nikol ni padlo na pamet. Da rajš niti ne pomislim, kak sm jo mnda enih parkrat pelala k njenemu fantu ful daleč stran od nas, pa ne vem če se mi je sploh zahvalila. Zdej me je pa do konca razfukala (ne, trenutno res ne mislim pazit na besede). Že kr neki časa ma resnega fanta s kterim se tud js poznam in se fajn štekamo. No in onadva nonstop hodita okol, v kino, na pice, pijače, izletke ... In kar se men res butasto zdi - zdle ko sm js brez avta, bi se ona lahk mal spomnla na to, da bi pa mogoč predlagala da prideta z njenim fantom po mene, pa vzamemo še kakšno kolegico zravn, in gremo recimo na pico al pa v kino. Ko dobr ve, kak sm v kurcu brez avta. Ampak neeee. Njej se čist jebe, ko ona koga rabi, je cela prijazna in super, ko te pa ne rabi, in ko po možnosti ti rabiš kakšno uslugo, pa ka te jebe. To ji mislim vsekakor ob prvi priložnosti tud povedat ker mi je res dost. Noben več ne zna cenit ničesar in vsak sam izkorišča dokler lahk. Takih ljudi pa res ne rabim v svojem življenju.
Edino, kar rabim, je ljubezen ...
Že sama seb sm tečna, ljudem okrog sebe sm pa verjetno še bolj ... Vsi mi govorijo, naj že pozabim, sej ni vredno, sej ni nč pomenlo, sej ni bil nč posebnega. Ne, ni bil. Še sam edn izmed mnogih, vem. In nč ni pomenlo, prekratko je trajalo, da bi lahko blo kej več kot sam ena poletna romanca, prekratko, da bi bla ljubezen ... Ampak, a je res tak neumno in nenormalno, da je men ta kratek čas z njim bil ... vse? Da je za mene on še vedno edini in drugih sploh ne opazim? Da me še vedno boli vsakič ko slišim njegovo ime, se spomnim njegovega obraza, in, bog ne daj, slučajno kdaj pomislim na vse trenutke z njim, takrat, ko je blo še vse popolno ...? Tak mi je hudo za njim ... Ampak še bolj hudo pa mi je, ker je šla po zlu še ena priložnost za ljubezen. Pa je blo tak obetavno. In tak sm verjela. In on bi lahko bil tapravi ... Hudo mi je, ker se še predobr zavedam, kak težko je najdit eno posebno osebo za neki več. Ko ti ni več do igrc, ko si želiš neki bolj globokega, neki zares. Ravno tega js nikakor ne morm dobit. Pa je to edino, kar si v življenju še želim. Neki, za kar bi se blo res vredno zjutri zbudit.
Kaj se vrti ...
Ena vesela:
Ena žalostna:
Ena "moderna":
Ena prelepa naša:
In ena izmed mojih "all time favourite":
Grdo.
A je še kej hujšega (OK, govorimo o ljubezni) kot bit nekomu tolažba? Sredstvo za prebolevanje neke posebne osebe ki je bla tam pred tabo, za prebolevanje nekoga, ki mu ti nikdar ne boš niti blizu, nekoga, ki je še vedno "the one", ti si pa sam nekdo za sproti, nekdo za preganjanje dolgčasa in krajšanje samotnih noči ... Nekdo, ki ni nič. In nikdar ne bo nič več kot sam nekdo vmes. Mogoče ljudje verjamejo, da bojo z drugo osebo dejansko uspeli prebolet, ampak se potem ponavadi izkaže, da na silo pač ne gre nič. In na koncu je sam prizadet tisti, ki si tega res ne zasluži. Ne na tak način. No moreš mučit drugih, zato, da bi sebi olajšal bolečino. Ne moreš iskat neke osebe v drugih ljudeh. In ne moreš bit z nekom novim, če še vedno nisi prebolel. Ko pustiš preteklost za sabo, potem lahko greš naprej.
Ljudje božji, čustva niso igrača.
In če mi še kdaj kdo kej takga nardi, mu glavo razbijem. Majkemi.
(Vsaj v mislih).:P
Ko je znova vsega konec ...
Življenje gre dalje, ampak js nekak ne morm naprej z njim. Tak kratek čas je trajalo, ampak vseeno dovolj dolgo, da sm se navezala na njega ... Zdej se pa spet zbujam sam z eno mislijo - da sm še enkrat zgubila tisto, kar mi je pomenlo največ. Tisto, kar je dajalo mojem življenju smisel. Tisto, kar je vedno zbrisalo vse slabo. In tisto, za kar je blo zares vredno živet - ljubezen ...
Ko se sprehajam po mestu, me tišči v želodcu, ker se bojim, da bom naletela na njega in ga ne bom mogla pogledat, brez da bi me zabolelo še 1000x bolj. Bojim se dneva, ko ga bom vidla na faksu, ker me je strah, da ne bom mogla zadržat solz ... Ves čas mam v glavi sam njegov obraz in njegovo ime. Ne morm ga pozabit, ne morm ga izbrisat iz svojih misli.
Boli me vse, kar je blo. Vse, kar ni blo. Najbolj pa boli misel na vse, kar bi lahko blo, pa nikdar ne bo.
..........
Danes sm dobila prvo (sicer bolj kratko) "poročilo" s Tajvana in sm vesela, da je z mojim dragim sošolcem vse okej, da se ma fajn in že pridno dela prve domače naloge.:P Ko sm prebrala njegov mail, me je spet tak zadelo. Tak me čudno stiska, ko se spomnim vse za nazaj, pa ko pomislim malo kak bo naprej ... Brez njega bo tak bedno. Kakorkoli obrnemo, ne glede na to, da mam polno super sošolcev, super kolegov, enostavno to ne bo to. Zdej mi je padlo na pamet, kak sma se nekoč skupi učila za eno mizico na hodniku, sedela sma tam več ur skupi, mal ponavljala snov, mal se hecala, se pogovarjala ... Tega ne bo več. Pa novo leto, ki sma ga preživela skupi ... Sprašujem se, mu je kej pomenlo? Sej zdej niti ni več pomembno, ampak v glavi mam še zmeri tisto noč, pa vse kar je blo, vse kar ni smelo bit, pa si je vseen dovolil in sm si dovolila js. Čeprav sm kakšna 2 meseca nazaj bla prepričana da sm že zdavnaj prebolela, zdej ne vem več ... Sm ga prebolela, če me pa zdej spet boli, ko pomislim na vse kar bi lahko blo, pa vseeno ni moglo bit?
En mali prašiček, ki kruli in se mu zasvetijo oči, ko pritisneš na gumbek. Ta usran mali prašiček je men porušu vse sanje. Njegova izjava: "to mi je pa punca dala na Tajvanu." Takrat sm zvedla.
OK, dovolj. Zdej je to res zadnje, kar rabim. Pač, on je na drugem planetu, življenje pa gre dalje.
V glavi mam pa še zmeri njegove besede, ko sma se poslovila. "Kr srce se mi trga." ... Meni tudi, M.
Pogrešam ga.
