Edino, kar rabim, je ljubezen ...

Že sama seb sm tečna, ljudem okrog sebe sm pa verjetno še bolj ... Vsi mi govorijo, naj že pozabim, sej ni vredno, sej ni nč pomenlo, sej ni bil nč posebnega. Ne, ni bil. Še sam edn izmed mnogih, vem. In nč ni pomenlo, prekratko je trajalo, da bi lahko blo kej več kot sam ena poletna romanca, prekratko, da bi bla ljubezen ... Ampak, a je res tak neumno in nenormalno, da je men ta kratek čas z njim bil ... vse? Da je za mene on še vedno edini in drugih sploh ne opazim? Da me še vedno boli vsakič ko slišim njegovo ime, se spomnim njegovega obraza, in, bog ne daj, slučajno kdaj pomislim na vse trenutke z njim, takrat, ko je blo še vse popolno ...? Tak mi je hudo za njim ... Ampak še bolj hudo pa mi je, ker je šla po zlu še ena priložnost za ljubezen. Pa je blo tak obetavno. In tak sm verjela. In on bi lahko bil tapravi ... Hudo mi je, ker se še predobr zavedam, kak težko je najdit eno posebno osebo za neki več. Ko ti ni več do igrc, ko si želiš neki bolj globokega, neki zares. Ravno tega js nikakor ne morm dobit. Pa je to edino, kar si v življenju še želim. Neki, za kar bi se blo res vredno zjutri zbudit.