Ko ...

Ko verjameš, da te ima nekdo rad, kljub temu da se skrega s tabo za vsako malenkost in potem ne pokliče en teden ...
Ko verjameš, da mu je s tabo najlepše, čeprav je s kolegi 6 dni v tednu, s tabo pa 1 dan, čeprav bi lahko bil vsaj 3x več ...
Ko vztrepetaš ob vsakem njegovem sms-u, pa ne od sreče, pač pa od strahu, da sledi nekaj slabega ...
Ko ne upaš vprašat "se vidima v soboto?", ker se bojiš, da bo odgovor spet "ne morem, grem ven s kolegi" ...
Ko mu ne upaš ugovarjati, ker veš, da se bo razjezil in spet teden dni ne bo glasu od njega ...
Ko gre ven, pa ne spiš celo noč, ker veš kak se bo napil in se sprašuješ česa vsega je sposoben v takšnem stanju ...
Ko mu narediš pico, pa te je strah če mu bo dobra, ker veš da če mu ne bo, bo spet našel razlog da se ne javi par dni ...
Ko si ga ne drzneš več vprašat če te še ma rad, ker se bojiš, da ne bo zmogel izrečt iskrenega "da" ...
Ko te do konca prizadene, pa jočeš, on pa samo ustane in odide ...
Ko nikdar nima bencina da bi prišel do tebe, za okol hodit po žurkah pa vedno in bencin in denar, pa mu vseeno ne upaš prigovarjat ...
Ko ti reče, da te že zadnje pol leta ni mel več rad, ti pa še kr jočeš za takšno svinjo ...

Takrat si res v kurcu.

Ko pogledam za nazaj, mi ni jasno, kaj sm počela s takim človekom več kot dve leti. Danes se zavedam, da je blo to, da me je pustil, najboljše kar se mi je zgodilo. In ponosna sem na sebe, da me v pol leta prigovarjanja, da se vrnem nazaj k njemu, ni niti enkrat prijelo, da bi to zares nardila.
Nočem nikol več čez kej podobnega.

Ampak zdej vsaj vem - za vsakim dežjem posije sonce. Vedno.
In vem, da se nobenmu več ne pustim zajebavat. Rajš grem stran, pa če je še ne vem kak hudo. Noben ni tega vredn. Še velik je (dobrih) fantov na svetu.:P