"Cause I'm leaving on a jet-plane, don't know when I'll be back again ..."

V bistvu še vedno nekako ne morm verjet, da res še sam 4 dni, pa gre. 25. avgust se bliža, in bolj kot je blizu ta dan, težje mi je. Vedno bolj se zavedam, kaj to dejansko pomeni ... Eno leto je dolga doba in težko bo brez njega, mi bomo tu, on pa tam, tak daleč daleč stran ... Ne morm si predstavljat tega. Vem, da se ful veseli, ampak kljub vsemu se sprašujem, mu ni nič hudo? Ko bo v soboto sedel na letalo, ga ne bo nič stiskalo pri srcu, ko bo vedel, da eno leto ne bo videl svoje družine, svojega doma, vseh nas ...? Po drugi strani pa, kak ga bo šele stiskalo od sreče in vznemirjenja, ko se bo zavedal, da ga ločijo le še ure do tega, da bo spet videl njo ... Še kr ne morm verjet, da jima je uspelo zdržat eno leto, eno dolgo leto ... Srečna sm za njega, ker si predstavljam srečo, ki jo more on čutit. Še sam 4 dni ... Ampak po drugi strani ... mi je grozno. Res grozen občutek.
Jutri se še zadnjič vidimo. Veselim se zadnjega druženja z njim, preden odpotuje ... čeprav ne vem, kak mi bo uspelo zadržat solze ko se bom poslovila od njega, z eno samo mislijo v glavi - da ga ne bom vidla eno leto. Samo kolega mi je, ampak prekleto boli.