Kak je vse prazno ... Vsak dan znova je muka, nimam nobenga veselja do ničesar, sam čakam da bo konc tega mučnega obdobja, ki mu pa nekak ni videt konca. Kdaj pridejo boljši dnevi za mene? Čez mesec, dva, tri? Pol leta? Sploh kdaj? 
Mah, sej dobr vem, da se slej ko prej zmeri stvari obrnejo na boljše. Tud men se bojo, nekoč bo spet vse okej. Nekoč se bo spet lepo zjutri zbudit, ker bom vedla, da me čaka še en lep dan. In spet bom srečna, da živim. In vse kar je blo, bojo sam še bolj ali manj lepi spomini. Še me čaka velik sreče. In velik lepih dni. Verjamem.
The best is yet to come ... najbrž.
What the fuck ...
To se zgodi, ko človek preveč upa. Jp, prekleto upanje. Js sm, priznam, upala, da se nekak lahk stvari (vsaj nekoč, če ne ravno zdej) uredijo tak, da bo vse lepo in prav. Mogoč mi je ravno zato blo sam hudo, namest grozn hudo. Ampak neumno je upat! Ker potem, ko te realnost kruto postavi na realna tla, pa ni več milosti. In pristanek na trdih tleh lahk boli precej bolj, kot se zdi, da bo (če do njega pride). Kak je težko ... zdej ko vem, zdej ko je jasno da sma končala za zmeri, za vse večne čase, zdej me to dejstvo tak nepopisno boli. Ne, nikdar več ne bo ležal v moji postli. Niti js v njegovi. Nikdar več ne boma skupi gledla Seksa v mestu. Niti česarkoli drugega. Nikdar več ne bo nič, kar je povezano z njim, sam spomini bojo verjetno še lep čas boleli. Zdej tud on gre. Sej v bistvu ni neke fore, ker itak sma končala, konc je, get over it, jebemti! Sam ne. Vseen je fora. Ker mene to dejstvo boli, tak boli! To, pa še to, da me noče več. Oboje skup. Vem, da ni med nama konc sam zato, ker gre. Konc je, ker mu ni do mene. Ampak zakaj zaboga more it in odnest res vso moje upanje s sabo ... Na faking Kitajsko! Za pol leta. Ko bo pršu nazaj, pa itak ne bo sploh več vedu kdo sm ... Resno ne vem, kak se nej s tem sprijaznim in grem naprej. Brez da bi mi njegovo ime skoz odmevalo v glavi. Brez prekletih spominov, ki so še zmeri tk živi. Brez njega. Prav grozljivo je. Sej vem, sej bo vse minilo ... Ampak kdaj? Do kdaj bo tk?
In zakaj, ZAKAJ ne morm preprosto izbrisat vsega kar je blo, kot da ni nikdar sploh blo? Preveč mi je pomenlo ... njemu pa nič.
Lenart, čeprav si budalo, mam še zmeri sam tebe v glavi (in v srcu).
Do kdaj!?!?!
On a night like this ...
... sm čist zamorjena. In, kar je najbolj smešno - čist brez razloga. Ne zaradi njega, sploh ne. Kr tak. Preprosto pridejo trenutki, ko se ti zazdi, da nič ne gre tak kot bi moglo it, da je vse narobe, da se cel svet obrača proti teb in da nič nima smisla. Pa čeprav ni pravega vzroka za takšne misli. So trenutki (in tale je edn izmed njih), ko se ti zdi, da življenje beži mimo, ti pa sam nemo opazuješ kak minevajo ure, dnevi, tedni, meseci, in sanjaš o boljših časih. Kak sovražim to. Namesto, da bi uživala zdej, ta trenutek, pa sam sanjam, kak bo, ko bo to, pa ono, pa ne vem kaj. Trenutno se mi zdi, da se mi nič pametnega ne dogaja v življenju, sam čakam na neki, in medtem ko čakam, mi dragoceni trenutki, ki bi jih lahk preživela na tok boljših načinov, polzijo iz rok. Mogoče bo boljše, ko bom končno dočakala ta presnet februar, al pa vsaj, ko bo moj rojstn dan. Mogoče pa ne bo nikdar boljše, pa bom vedno znova sam čakala na neki, nikdar pa ne bom zadovoljna s tistim, kar bom mela v nekem določenem trenutku. Ah, res sovražim večere kot je tale.
Pogrešam ...
... M., ki je na drugi strani sveta
... L., ki ni več moj
... M., ki mi je bla najboljša kolegica, pa je šlo zdej vse narobe
... brezskrbna poletja
... tople večere
... jutra v dvoje
... njegove hlače na tleh moje sobe
... sprehode in držanje za roke
... osladne sms-e
... njegove roke v mojih laseh
... njegove prikupne fore
... občutek, da je nekomu mar za mene
... ljubezen
In svoje sanje.
Non c'è la tua bocca di fragola ... non c'è il dolce miele dei tuoi capelli.
Zavedam se, da mam v življenju precej več sreče kot marsikdo. Kaj mi pravzaprav manjka? Faks mi gre super zaenkrat, okol sebe mam ljudi, ki me majo radi, mam super starše, finančno mi tud ne gre ravno slabo, lahk si privoščim stvari, ki jih mam rada … Sm zato nehvaležna, ker vseeno nism srečna? A to pomeni, da si ne zaslužim vsega kar mam, ker tega ne znam cenit? Je res tak egoistično od mene, da hočem še več? Nej bo, ampak ja, js hočem več … Ker mi preveč manjka on. Njegov najlepši nasmeh. Način, kak izgovarja besede. Vonj njegovih las. Njegove smešne fore. Noči, ko sm ga lahk gledla kak spi. In jutra, ko me je zbudilo njegovo premetavanje po postli. Tolk je stvari, ki si jih preveč obupno želim nazaj, da bi lahk bla srečna brez njih. Rabim njega. Al pa vsaj nekoga namesto njega, ki bo vse to, kar je bil on. No, vsaj to mi še ostane, da še vedno lahk sanjam, da spet božam njegove najlepše lase …:) Želim si sam, da se ne bi blo treba vedno znova zbudit.
Zatiskanje oči ali zakaj nimam omogočenih komentarjev
Preprosto zato, ker sumim, da mojega ubogega patetičnega bloga skor nihče ne bere, ampak bi bil dokaz, da je temu res tako, vseeno prehud pristanek na trdih tleh.:D Mogoče se pa nekoč celo opogumim in se spopadem s kruto realnostjo virtualnega sveta. Hehe.:P
Ladies and gentlemen ...
... Fernando Torres!
Brez odvečnih besed.:P He's just the best!:P
p.s.: njemu oprostim tud to, da po novem igra za Liverpool.:)
We're so over. We need a new word for over.
Seks v mestu. Carrie-jine zadnje besede Mr. Big-u, po tistem, ko Natascha zve za njuno afero. Všeč mi je. Ta stavek. Čeprav je žalosten, ampak je vseeno nekak fora. Bistvo pa je, da me vse to spominja na Njega. Ker sma skupi gledala ta del ... V njegovem stanovanju, takrat, ko sm bla zadnjič tam. Spomnim se, kak me je lepo objel, ko sm prišla. In kak me je ves čas držal, ko sma gledala mojo najljubšo nadaljevanko. In kak sm bla najsrečnejše bitje na tem planetu ...
Nekak tole nima ravno repa in glave, ane? Ampak sej ni pomembno.
Mah, počas bi se lahk moj blog že preimenoval v "in memoriam", ko itak sam o Njemu pišem.:) Presnet štajerski kraj. Ane, Blaž? Heh.:)
It's not right ...
Okej, zdej pa dovolj. Tole se RES more končat. Že 2 mesca travmiram za njim, 2 mesca sam sanjam kak mi bo nekoč reku da mu je žal, vsak faking večer berem njegove sms-e (tiste, za ktere še vedno nism zbrala dovolj moči da bi jih zbrisala), čakam, da se vpiše na msn, sam da vidim njegovo ime online (in, hja, potem upam da me kej klikne - seveda me nikdar ne), poslušam pesmi ki me spominjajo na njega (zakaj za vraga to delam še sama ne vem, ampak nekak mi pomaga), razmišljam sam o tem, zakaj je men tak prekleto velik do njega, njemu pa tak prekleto vseeno. Nimam volje do ničesar, še ven se mi ne da več hodit. Vsi me majo že dost, ker sam o njemu govorim. Morm si izbit iz glave to prepričanje, da je najboljši. Ne, jebemti, ni najboljši! Budalo je! Ampak še vedno se pri men noben ne more primerjat z njim ... Želim si ga nazaj, pa čeprav vem, da bi to blo še slabše od tega kar mam zdej (se pravi še slabše od ničesar). Nej me že nekdo spravi k pameti. Sama se očitno ne morm.:S
Zdle grem zbrisat vse njegove preostale sms-e. Res jih grem. In prisežem, da jih ne bom niti še 1x (zadnjič) prebrala, predn jih zbrišem. Nej grejo k vragu njegovi sms-i in on z njimi, grrrr.
p.s.: nej bo vsaj slikca ob tejle objavi vesela, če je že vse ostalo tak patetično, heh.:)
Naročite se na:
Objave (Atom)
