Kak je vse prazno ... Vsak dan znova je muka, nimam nobenga veselja do ničesar, sam čakam da bo konc tega mučnega obdobja, ki mu pa nekak ni videt konca. Kdaj pridejo boljši dnevi za mene? Čez mesec, dva, tri? Pol leta? Sploh kdaj? 
Mah, sej dobr vem, da se slej ko prej zmeri stvari obrnejo na boljše. Tud men se bojo, nekoč bo spet vse okej. Nekoč se bo spet lepo zjutri zbudit, ker bom vedla, da me čaka še en lep dan. In spet bom srečna, da živim. In vse kar je blo, bojo sam še bolj ali manj lepi spomini. Še me čaka velik sreče. In velik lepih dni. Verjamem.
The best is yet to come ... najbrž.
