..........

Danes sm dobila prvo (sicer bolj kratko) "poročilo" s Tajvana in sm vesela, da je z mojim dragim sošolcem vse okej, da se ma fajn in že pridno dela prve domače naloge.:P Ko sm prebrala njegov mail, me je spet tak zadelo. Tak me čudno stiska, ko se spomnim vse za nazaj, pa ko pomislim malo kak bo naprej ... Brez njega bo tak bedno. Kakorkoli obrnemo, ne glede na to, da mam polno super sošolcev, super kolegov, enostavno to ne bo to. Zdej mi je padlo na pamet, kak sma se nekoč skupi učila za eno mizico na hodniku, sedela sma tam več ur skupi, mal ponavljala snov, mal se hecala, se pogovarjala ... Tega ne bo več. Pa novo leto, ki sma ga preživela skupi ... Sprašujem se, mu je kej pomenlo? Sej zdej niti ni več pomembno, ampak v glavi mam še zmeri tisto noč, pa vse kar je blo, vse kar ni smelo bit, pa si je vseen dovolil in sm si dovolila js. Čeprav sm kakšna 2 meseca nazaj bla prepričana da sm že zdavnaj prebolela, zdej ne vem več ... Sm ga prebolela, če me pa zdej spet boli, ko pomislim na vse kar bi lahko blo, pa vseeno ni moglo bit?
En mali prašiček, ki kruli in se mu zasvetijo oči, ko pritisneš na gumbek. Ta usran mali prašiček je men porušu vse sanje. Njegova izjava: "to mi je pa punca dala na Tajvanu." Takrat sm zvedla.
OK, dovolj. Zdej je to res zadnje, kar rabim. Pač, on je na drugem planetu, življenje pa gre dalje.
V glavi mam pa še zmeri njegove besede, ko sma se poslovila. "Kr srce se mi trga." ... Meni tudi, M.

Pogrešam ga.