Dicono che alla mia età si deve ridere ... ma chi lo dice non lo sa che alla mia età si sta male per un sorriso che te lo ricorda ...
Dicono che alla mia età si deve cantare ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si piange per una canzone ...
Dicono che alla mia età bisogna avere la luce negli occhi ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si soffre per due occhi castani che parlano ...
Dicono che alla mia età è presto per amare ... ma chi lo dice non sa che alla mia età si può anche morire ... morire per amore!!!
Prevod se mal (oz. kr fejst:D) smešno sliši, ampak vseeno:
Pravijo, da se je pri mojih letih treba smejati ... ampak kdo to pravi, ne ve, da je pri mojih letih hudo za enim nasmehom, ki te spominja ...
Pravijo, da je pri mojih letih treba peti ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih joče za eno pesmijo ...
Pravijo, da se pri mojih letih želi imeti svetlobo v očeh ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih trpi za rjavimi očmi, ki govorijo ...
Pravijo, da je pri mojih letih zgodaj za ljubiti ... ampak kdo to pravi, ne ve, da se pri mojih letih lahko tudi umre ... umre za ljubezen.
Pravijo ...
"Cause I'm leaving on a jet-plane, don't know when I'll be back again ..."
V bistvu še vedno nekako ne morm verjet, da res še sam 4 dni, pa gre. 25. avgust se bliža, in bolj kot je blizu ta dan, težje mi je. Vedno bolj se zavedam, kaj to dejansko pomeni ... Eno leto je dolga doba in težko bo brez njega, mi bomo tu, on pa tam, tak daleč daleč stran ... Ne morm si predstavljat tega. Vem, da se ful veseli, ampak kljub vsemu se sprašujem, mu ni nič hudo? Ko bo v soboto sedel na letalo, ga ne bo nič stiskalo pri srcu, ko bo vedel, da eno leto ne bo videl svoje družine, svojega doma, vseh nas ...? Po drugi strani pa, kak ga bo šele stiskalo od sreče in vznemirjenja, ko se bo zavedal, da ga ločijo le še ure do tega, da bo spet videl njo ... Še kr ne morm verjet, da jima je uspelo zdržat eno leto, eno dolgo leto ... Srečna sm za njega, ker si predstavljam srečo, ki jo more on čutit. Še sam 4 dni ... Ampak po drugi strani ... mi je grozno. Res grozen občutek.
Jutri se še zadnjič vidimo. Veselim se zadnjega druženja z njim, preden odpotuje ... čeprav ne vem, kak mi bo uspelo zadržat solze ko se bom poslovila od njega, z eno samo mislijo v glavi - da ga ne bom vidla eno leto. Samo kolega mi je, ampak prekleto boli.
Ko ...
Ko verjameš, da te ima nekdo rad, kljub temu da se skrega s tabo za vsako malenkost in potem ne pokliče en teden ...
Ko verjameš, da mu je s tabo najlepše, čeprav je s kolegi 6 dni v tednu, s tabo pa 1 dan, čeprav bi lahko bil vsaj 3x več ...
Ko vztrepetaš ob vsakem njegovem sms-u, pa ne od sreče, pač pa od strahu, da sledi nekaj slabega ...
Ko ne upaš vprašat "se vidima v soboto?", ker se bojiš, da bo odgovor spet "ne morem, grem ven s kolegi" ...
Ko mu ne upaš ugovarjati, ker veš, da se bo razjezil in spet teden dni ne bo glasu od njega ...
Ko gre ven, pa ne spiš celo noč, ker veš kak se bo napil in se sprašuješ česa vsega je sposoben v takšnem stanju ...
Ko mu narediš pico, pa te je strah če mu bo dobra, ker veš da če mu ne bo, bo spet našel razlog da se ne javi par dni ...
Ko si ga ne drzneš več vprašat če te še ma rad, ker se bojiš, da ne bo zmogel izrečt iskrenega "da" ...
Ko te do konca prizadene, pa jočeš, on pa samo ustane in odide ...
Ko nikdar nima bencina da bi prišel do tebe, za okol hodit po žurkah pa vedno in bencin in denar, pa mu vseeno ne upaš prigovarjat ...
Ko ti reče, da te že zadnje pol leta ni mel več rad, ti pa še kr jočeš za takšno svinjo ...
Takrat si res v kurcu.
Ko pogledam za nazaj, mi ni jasno, kaj sm počela s takim človekom več kot dve leti. Danes se zavedam, da je blo to, da me je pustil, najboljše kar se mi je zgodilo. In ponosna sem na sebe, da me v pol leta prigovarjanja, da se vrnem nazaj k njemu, ni niti enkrat prijelo, da bi to zares nardila.
Nočem nikol več čez kej podobnega.
Ampak zdej vsaj vem - za vsakim dežjem posije sonce. Vedno.
In vem, da se nobenmu več ne pustim zajebavat. Rajš grem stran, pa če je še ne vem kak hudo. Noben ni tega vredn. Še velik je (dobrih) fantov na svetu.:P
Toliko o prijateljstvu
Nekoč sem imela enga kolega ... v bistvu je bil moj sošolec. Najprej sem se z njim družla kot z vsakim drugim, pač tisti ne preveč oseben, zgolj površen odnos. Sploh ne vem kdaj sma se zbližala - najbrž po tistem, ko me je pustil fant, in sem se, še sama ne vem zakaj, obrnila na njega, tega sošolca. Pisala sma si sms-e, se pogovarjala na msn-ju, kavice po pouku, kino, sem pa tja kakšna žurka ... Kmalu se mi je začelo dozdevat, da on pričakuje kej več kot sam prijateljstvo in ni minilo dolgo, ko mi je tud sam to priznal. Blo mi je bedno, bil mi je dober kolega, ampak sam to in to sm mu tud dala vedet, dovolj jasno, z jasnim "ne" na njegovo vprašanje če bi bla skupi. In jasno sm mu povedala da nikol ne boma, da če to pričakuje, bo sam razočaran. Zagotovil mi je, da mu najino prijateljstvo velik pomeni in da mu je to dovolj. Potem mi je blo neki časa ful čudno se družit z njim, ker sm ves čas mela v glavi to, da me on gleda na drugačen način, na način, na kakršnega js NOČEM da me gleda. Ampak sčasoma sm odmislila to in verjela, da se je sprijaznil z dejstvom, da nikdar ne bom njegova punca. Potem je blo spet vse normalno. Velikrat sm tud prespala pri njemu, npr. če je bla kakšna žurka v njihovem kraju, da se mi ni blo treba vozit domov, tud on je enkrat prespal pri men, in to se mi je zdelo normalno. Potem pa se je enkrat zgodilo naslednje - spala sm pri njemu, ker smo bli na eni žurki nedaleč stran od njega. In naslednji dan sm se šla tuširat, pa sm mela tak slab občutek, ni mi dala miru misel, da me bo on na kakšen način poskušal opazovat. Sploh zato ker so meli na vrhu vrat takšen zastekljen del, skozi katerga bi se lahko vse vidlo ... Resda bi mogu stopit na stol da bi lahko pogledal čez tisto, ampak sm nekak verjela, tisti trenutek sm res verjela, da je tega sposoben. OK, si js natočim vodo, nisem vedla če bi se slekla al ne, in ko se že ravno nameravam, čist slučajno pogledam proti vratom in ... zagledam njega, kak gleda čez tisto "okence". To me je tak zadelo, da sem rabla par sekund da sm sploh prišla k seb. Šlo mi je na jok, nism mogla verjet da je sploh lahk pomislil na kej takega, kaj šele da je res to nardil ... Še vsa v šoku sm šla ven, komaj zadrževala solze, in mu rekla, da odhajam. On me je ves skesan rotil naj ne grem, da ne ve kaj mu je blo, da je tavečje budalo in da bi dal vse, da bi lahk to popravu. Solze so mu tekle, js budala pa, seveda, kak tipično za mene - sm mu oprostila. Ampak od tistega trenutka dalje mu nism mogla več zaupat, muka mi je bla sploh bit z njim, če se me je kdaj čist bežno dotaknu, me je kr srh spreletel, nisem ga mogla pogledat, ne da bi se spomnla tistega groznega trenutka. Družla sma se sicer še naprej, isto pa ni blo nikdar več. Neki časa kasnej sm itak zvedla kaj vse je počel za mojim hrbtom - vsem je razlagal kak se mava midva rada, da sma skupi, da seksama, da kak nama je fajn itd. itd. Ena sošolka mi je celo kasnej poslala zgodovino njenih msn pogovorov z njim in ravno tolk da nism bruhala ob njegovem "razlaganju" kaj vse sma počela. Takrat mi je tud postalo jasno zakaj so me vsi sošolci čudno gledali če sm kdaj omenla da mi je nekdo všeč - seveda, če so pa misnli, da hodim z njim. Vsi so verjeli, vsem je lagal, js budala pa bla tak naivna da nisem tega prej spregledala ... Ni me mogu met, pa je hotu vsaj to, da drugi verjamejo, da me ma ... Razn tega pa ... Enkrat vmes, med najinim "prijateljstvom", sem se zapletla z enim njegovim bivšim sošolcem, in sm to svojemu "najboljšemu kolegu" tud brez slabe vesti povedala. Delal se je, da je vesel zame, vse je blo ok, potem pa nenadoma s tem fantom ni nič več blo, sploh mi ni več pisal, nikol ni več poklical, nič ... Seveda sm kasnej zvedla da je bil edini krivec za to - on. Ko zdej pomislim za nazaj ... Izdal me je kot še noben, mela sem ga rada, mu verjela, zaupala, uživala v njegovi družbi, njemu pa vse to ni blo dovolj, očitno mu ni pomenilo sploh nič, da si je drznil tak uničit vse.
Sicer se še vedno dobima kdaj na kakšni kavi, tu pa tam me pokliče, se pogovarjama, mislim celo, da sem mu oprostila, ampak vem pa, da mu nikdar več ne bom mogla pogledat v oči iskreno, brez očitanja.
Kak boli spoznanje, da so ljudje, ki si jih spustil najbližje k sebi, v resnici sprevrženci, ki za tvojim hrbtom kažejo popolnoma drug obraz. In ti si edini ki tega ne ve. Kak naivno. Kak neumno! Kak ... žalostno.
Nikomur več ne zaupam.
